Kirurgija rame

POŠKODBE RAME

Rama je eden najbolj kompleksnih in gibljivih sklepov v človeškem telesu, ki nas spremlja pri vsakodnevnih opravilih in športnih aktivnostih. Zaradi svoje izjemne gibljivosti in obremenitev, ki jih prenaša, je rama pogosto izpostavljena različnim poškodbam in obrabam. Te lahko bistveno vplivajo na kakovost življenja, od omejene gibljivosti do kronične bolečine.

Med najpogostejšimi poškodbami oziroma boleznimi na področju rame so:

 

KALCIFIČNI TENDINITIS

Kalcifični tendinitis, pogosto imenovan tudi kalcinacija opisuje kopičenje kalcija v kitah rotorne manšete.

Simptomi

Glavni simptom kalcifičnega tendinitisa je izrazita bolečina v ramenskem sklepu, ki se poslabša pri določenih gibih, predvsem pri dvigovanju roke ali obračanju rame. Bolečina se pogosto pojavi tudi ponoči, kar lahko moti spanje. V akutni fazi bolezni so bolečine lahko tako močne, da onemogočijo normalno gibanje rame. Poleg bolečine se lahko pojavijo tudi omejitve gibljivosti rame, občutki šibkosti in oteklina v predelu ramena.

Vzroki in dejavniki tveganja

Kalcifični tendinitis se lahko pojavi spontano, vendar so pogostejši primeri, ko je posledica manjših, ponavljajočih se mikropoškodb, ki nastanejo zaradi preobremenitve rame. Aktivnosti, ki vključujejo ponavljajoče se gibe nad glavo, kot so športi (tenis, odbojka) ali dela, ki zahtevajo dvigovanje in ponavljajoče premike z roko, povečujejo tveganje za razvoj bolezni. Prizadene predvsem posameznike srednjih let, ki so fizično aktivni, vendar lahko nastane tudi pri starejših ljudeh zaradi degenerativnih sprememb v tetivah.

Diagnoza

Diagnoza kalcifičnega tendinitisa se postavi na podlagi kliničnega pregleda in slikovnih preiskav. Pri pregledu zdravnik preveri gibljivost rame, občutljivost in znake vnetja. Za potrjevanje diagnoze se običajno izvajajo slikovne preiskave, kot so rentgen ali ultrazvok rame, ki lahko razkrijejo prisotnost kalcijevih depozitov v tetivah rotatorne manšete. Včasih so potrebni tudi drugi diagnostični postopki, kot je magnetna resonanca, če je klinična slika nejasna.

Zdravljenje

Začetno zdravljenje kalcifičnega tendinitisa je konzervativno in vključuje počitek, uporabo protibolečinskih in protivnetnih zdravil ter fizikalno terapijo. V akutni fazi, ko so bolečine zelo močne, zdravnik lahko priporoči ultrazvočno vodeno aspiracijo kalcijevih depozitov ali injekcije kortikosteroidov, da zmanjšajo vnetje in bolečino.

Če konzervativno zdravljenje ni učinkovito in kalcifikacije povzročajo kronične bolečine, je potrebna kirurška intervencija. Artroskopska operacija je najpogosteje uporabljena metoda, pri kateri kirurg odstrani kalcijeve depozite. V primeru vnetja subakromialne burze pa se pogosto opravi tudi subakromialna dekompresija.

Subakromialna dekompresija je kirurški postopek, ki se izvaja za lajšanje pritiska na strukture v subakromialnem prostoru ramenskega sklepa - na rotorno manšeto in burzo.

Po operaciji sledi rehabilitacija, ki traja od 6 do 12 tednov, vključno z vajami za povečanje gibljivosti in močjo mišic. Popolno okrevanje lahko traja do 6 mesecev.

 

 

SLAP LEZIJA (SUPERIOR LABRUM ANTERIOR AND POSTERIOR)

SLAP lezija je poškodba zgornjega dela hrustančnega obroča (labruma) v ramenskem sklepu, kjer se pripenja tetiva dolge glave bicepsa. Običajno nastane zaradi sunkovitih gibov roke nad glavo, ki so pogosti pri športih, kot so tenis, odbojka ali metanje. Lahko se pojavi tudi zaradi padca na iztegnjeno roko ali pri fizičnih aktivnostih, ki vključujejo dvigovanje rok nad glavo. Poškodba lahko vodi do občutka nestabilnosti v rami, bolečin pri določenih gibih in zmanjšane mišične moči.

Simptomi SLAP lezije:

● Bolečina pri dvigovanju roke nad glavo, predvsem pri športnih aktivnostih ali dvigovanju težkih predmetov.
● Občutek preskakovanja ali klikanja v ramenskem sklepu med gibanjem.
● Občutek nestabilnosti.
● Zmanjšana moč v roki, ki otežuje vsakodnevne naloge ali športne aktivnosti.
● Težave pri izvajanju gibov, kjer je roka pogosto dvignjena nad glavo, kot pri metanju ali udarjanju.

Diagnostika

Za diagnosticiranje SLAP lezije se izvede klinični pregled, pri čemer zdravnik oceni stabilnost sklepa in opravi posebne teste, kot je O'Brien test. Za potrditev poškodbe je potrebna magnetna resonanca (MRI), pogosto z uporabo kontrastnega sredstva (MR artrografija), ki omogoča natančnejši pregled hrustanca. V nekaterih primerih se opravi tudi artroskopija, ki omogoči neposreden ogled sklepa znotraj.

Zdravljenje

Sprva je zdravljenje konzervativno, kar vključuje počitek, protibolečinska zdravila in fizioterapijo za krepitev in stabilizacijo ramenskega sklepa. Če konzervativno zdravljenje ni uspešno ali če poškodba močno vpliva na funkcionalnost, se priporoča kirurški poseg. Operacija poteka artroskopsko, pri čemer se poškodovani labrum odstrani ali pa ga kirurg prišije nazaj na rob glenoida (ponvice ramenskega sklepa). V nekaterih primerih je potrebno opraviti tudi rekonstrukcijo tetive bicepsa (tenotomija ali tenodeza).

 

 

ARTRITIS AKROMIOKLAVIKULARNEGA (AC) SKLEPA

Artritis akromioklavikularnega (AC) sklepa je degenerativna bolezen, pri kateri pride do obrabe hrustanca med ključnico in akromionom (izrastkom lopatice). AC sklep je majhen sklep na vrhu rame, ki povezuje ključnico z lopatico. Ta sklep je ključnega pomena za normalno gibanje ramena in stabilnost zgornjega dela okončine.

Vzroki

Obraba AC sklepa se najpogosteje pojavi zaradi naravnega procesa staranja in degeneracije sklepov. Pomemben dejavnik so tudi pretekle poškodbe, zlasti po izpahu ali nestabilnosti ključnice. Ponavljajoči se gibi pri določenih športih kot so dvigovanje uteži, met kopja in plavanje prav tako povečujejo tveganje za razvoj bolezni. Poklicne obremenitve ter vnetni procesi v sklepu lahko dodatno prispevajo k razvoju artritisa. Bolezen se pogosteje pojavlja pri moških in pri osebah, ki so v preteklosti doživele poškodbe ramena.

Simptomi

Značilni simptomi artritisa AC sklepa vključujejo bolečino, lokalizirano na vrhu rame, ki se običajno poslabša pri dvigovanju roke nad glavo. Pogosto se pojavi nelagodje pri gibih, kot je križanje roke čez prsni koš. Bolniki občutijo občutljivost na pritisk v predelu AC sklepa in imajo omejeno gibljivost zaradi bolečine. V akutni fazi se lahko pojavi oteklina in rdečina nad sklepom. Pri daljši aktivnosti je prisotna šibkost v roki, bolečina pa lahko moti spanec, zlasti pri ležanju na prizadeti strani.

Diagnostika

Diagnoza artritisa AC sklepa se postavi na osnovi kliničnega pregleda, kjer zdravnik izvede različne teste, kot so križanje roke čez prsi in neposredni pritisk na AC sklep. Za potrditev diagnoze se uporablja rentgensko slikanje, ki pokaže zoženje sklepne špranje, sklerozacijo (zgoščevanje) kosti in osteofite (kostne izrastke). V nekaterih primerih se zdravnik odloči za magnetnoresonančno slikanje (MRI), ki lahko razkrije zgodnje spremembe hrustanca in morebitne povezave z drugimi poškodbami rame. Ultrazvočna preiskava se uporablja za oceno mehkih tkiv okoli sklepa. Diagnostična infiltracija z lokalnim anestetikom lahko dodatno potrdi izvor bolečine.

Zdravljenje

Zdravljenje artritisa AC sklepa običajno poteka postopno, na začetku v večini primerov s konzervativnimi metodami. Bolniku se najprej svetuje počitek in izogibanje aktivnostim, ki poslabšajo simptome. Zdravnik predpiše protibolečinska zdravila, najpogosteje nesteroidne antirevmatike za zmanjšanje bolečine in vnetja. Pomemben del zdravljenja predstavlja fizioterapija, kjer se bolnik nauči vaj za krepitev mišic okoli rame in izboljšanje gibljivosti. Za zmanjšanje vnetja se priporoča krioterapija oziroma hlajenje prizadetega območja. V primeru izrazitih težav se lahko kortikosteroide injicira neposredno v sklep, kar učinkovito zmanjša vnetje in bolečino.

Kadar konzervativno zdravljenje ne prinese zadovoljivih rezultatov in bolečine vztrajajo več mesecev, pride v poštev kirurško zdravljenje. Najpogostejši poseg je artroskopska resekcija distalnega dela ključnice, znan tudi kot Mumfordov poseg. Pri tem kirurg odstrani približno 5-10 milimetrov distalnega dela ključnice, s čimer prepreči boleče drgnjenje med kostmi. V primeru nestabilnosti sklepa se lahko izvede tudi stabilizacija. Po operaciji sledi rehabilitacija, ki vključuje postopno obremenjevanje in vaje za krepitev mišic. Rehabilitacijski proces običajno traja več tednov, v katerih bolnik postopoma povečuje obseg gibanja in moč.

Po uspešnem zdravljenju lahko večina bolnikov ponovno vzpostavi normalno funkcijo rame, vendar lahko pri nekaterih ostanejo manjše omejitve pri zelo zahtevnih aktivnostih. Dolgoročna prognoza je ob ustreznem zdravljenju in upoštevanju priporočil zdravnika v večini primerov dobra.

 

 

NESTABILNOST RAMENSKEGA SKLEPA

Nestabilnost ramenskega sklepa je stanje, pri katerem glava nadlahtnice (humerusa) ne ostaja pravilno nameščena v sklepni ponvici (glenoidni fosi) lopatice. Ramenski sklep je po svoji naravi najbolj gibljiv sklep v človeškem telesu, kar omogoča širok razpon gibov, a hkrati povečuje tveganje za nestabilnost. Pri nestabilnosti gre za delno ali popolno izpahnitev (subluksacijo ali luksacijo) glave nadlahtnice iz sklepne ponvice, kar lahko vodi v poškodbe okoliških struktur in kronične težave.

Vzroki

Nestabilnost ramenskega sklepa se najpogosteje pojavi zaradi travmatske poškodbe, kot je padec na iztegnjeno roko ali močan udarec v ramo. Pri mladih, aktivnih posameznikih je prvi izpah pogosto posledica športne poškodbe. V nekaterih primerih se nestabilnost razvije postopoma zaradi ponavljajočih se mikrotravm pri športih, ki vključujejo gibanje roke nad glavo (plavanje, met kopja, odbojka, tenis). Pri osebah s prirojeno ohlapnostjo vezivnega tkiva (hipermobilnostjo) je tveganje za razvoj nestabilnosti povečano. Pomembno vlogo igrajo tudi anatomske posebnosti, kot so plitva sklepna ponvica ali poškodba labruma (hrustančnega obroča, ki povečuje stabilnost sklepa). Po prvem izpahu ostane sklep pogosto ohlapnejši, kar poveča verjetnost ponovnih izpahov.

Simptomi

Simptomi nestabilnosti ramenskega sklepa se razlikujejo glede na stopnjo nestabilnosti. Pri popolnem izpahu bolnik občuti nenadno, močno bolečino, ki ji sledi nemoč uporabe rame. Rama je vidno deformirana, gibljivost je zelo omejena. Pri delnem izpahu (subluksaciji) je bolečina manj intenzivna, bolnik pa pogosto opisuje občutek, da mu "rama uhaja" ali "se premika" pri določenih gibih. Kronična nestabilnost se kaže s ponavljajočimi se epizodami bolečin in občutkom nestabilnosti pri določenih položajih rame. Mnogi bolniki razvijejo strah pred določenimi gibi, kar vodi v omejeno uporabo roke. Pogosto je prisotno tudi "preskakovanje" ali "klikanje" v sklepu, bolečina pri dviganju težjih predmetov in težave pri spanju na prizadeti strani.

Diagnostika

Diagnoza nestabilnosti ramenskega sklepa temelji na natančni anamnezi in kliničnem pregledu. Zdravnik povpraša o preteklih poškodbah, okoliščinah prvega izpaha in trenutnih težavah. Med kliničnim pregledom izvede posebne teste, kot so aprehenzijski test, relokacijski test in test pomika. Ti testi pomagajo oceniti smer in stopnjo nestabilnosti. Slikovna diagnostika vključuje rentgensko slikanje za oceno kostnih struktur in izključitev zlomov. Magnetnoresonančno slikanje (MRI), pogosto s kontrastnim sredstvom (MR artrografija), omogoča natančno oceno mehkih tkiv, vključno z labrumom, sklepno ovojnico in rotatorno manšeto. Računalniška tomografija (CT) se uporablja za oceno kostnih okvar, zlasti pri ponavljajočih se izpahih.

Zdravljenje

Zdravljenje nestabilnosti ramenskega sklepa mora biti prilagojeno posamezniku in odvisno od vrste nestabilnosti, starosti bolnika, stopnje aktivnosti in prisotnosti spremljevalnih poškodb. Pri prvem izpahu je potrebna takojšnja repozicija (vrnitev glave nadlahtnice v sklepno ponvico), ki jo običajno izvede zdravnik v urgentni ambulanti. Sledi imobilizacija z opornico ali mitelo za 2-3 tedne, da se poškodovane strukture lahko zacelijo.

Konzervativno zdravljenje vključuje fizioterapijo, katere cilj je okrepiti mišice rotatorne manšete in stabilizatorje lopatice. Program vadbe se osredotoča na izboljšanje propriocepcije (zavedanja položaja sklepa) in koordinacije. Pri mlajših športnikih je pomembna tudi modifikacija športne tehnike, da se zmanjša tveganje za ponovne izpahe. Bolniki se učijo izogibati rizičnim položajem in gibom, ki sprožajo nestabilnost.

Kirurško zdravljenje pride v poštev, ko konzervativni pristop ne zadostuje ali pri mladih aktivnih posameznikih po prvem izpahu, saj je pri njih verjetnost ponovnega izpaha visoka. Najpogostejši operativni posegi vključujejo artroskopsko stabilizacijo, pri kateri kirurg popravi poškodovani labrum in napne ohlapno sklepno ovojnico. Pri večjih kostnih okvarah glenoidne fose je včasih potrebna odprta operacija z vstavitvijo kostnega presadka. Po operaciji sledi strukturiran rehabilitacijski program, ki traja 4-6 mesecev. V začetni fazi je poudarek na zaščiti popravljenih struktur, sledijo vaje za gibljivost in postopno krepitev mišic. Vrnitev k športnim aktivnostim je običajno mogoča po 6 mesecih.

Dolgoročna prognoza je odvisna od številnih dejavnikov, vključno s starostjo bolnika, obsegom poškodbe in izbranim načinom zdravljenja. Z ustreznim terapevtskim pristopom večina bolnikov doseže zadovoljivo stabilnost in funkcijo ramenskega sklepa, vendar lahko pri nekaterih ostanejo določene omejitve pri visoko zahtevnih aktivnostih.

 

 

UTESNITVENI SINDROM SUBSKAPULARNE TETIVE OZIROMA RAME

Utesnitveni sindrom subskapularne tetive je stanje, pri katerem pride do utesnitve in vnetja tetive subskapularne mišice v predelu ramenskega sklepa. Subskapularna mišica je ena od štirih mišic rotatorne manšete, ki se nahaja na sprednji strani lopatice in se pripenja na mali tuberkel nadlahtnice. Ta mišica je ključna za notranjo rotacijo rame in stabilizacijo glave nadlahtnice v sklepni jamici. Utesnitev nastane, ko je tetiva ujeta in stisnjena v utesnjenem prostoru med korakoidnim odrastkom lopatice in glavo nadlahtnice.

Vzroki

Utesnitveni sindrom subskapularne tetive se najpogosteje razvije zaradi anatomskih posebnosti, degenerativnih sprememb ali kombinacije obeh dejavnikov. Pogosti vzroki vključujejo prirojeno zmanjšan subkorakoidni prostor, degenerativne spremembe tetive zaradi staranja, ponavljajoče se gibe notranje rotacije in horizontalne adukcije pri določenih športih (plavanje, met kopja, gimnastika) ali delovnih aktivnostih. Rizični dejavniki so tudi drža s povešenimi rameni in naprej pomaknjeno glavo, ki spremeni biomehaniko ramenskega sklepa. Strukturne spremembe po prejšnjih poškodbah ali operacijah rame lahko prav tako zožijo prostor, v katerem drsi subskapularna tetiva. Pri nekaterih bolnikih pride do kopičenja kalcijevih depozitov v tetivi, kar dodatno poslabša utesnitev.

Simptomi

Simptomi utesnitvenega sindroma subskapularne tetive vključujejo bolečino v sprednjem delu rame, ki se okrepi pri določenih gibih, zlasti pri kombinaciji elevacije in notranje rotacije rame. Bolniki pogosto opisujejo povečano bolečino pri gibih kot so česanje las, zapenjanje oblačil ali seganje v zadnji žep. Bolečina je lahko prisotna tudi v mirovanju, zlasti ponoči, in lahko moti spanec. Pri daljšem trajanju bolezni se lahko razvije šibkost pri notranji rotaciji rame in pojavi občutek nestabilnosti ali "preskakovanja" v sklepu. Pri kliničnem pregledu je pogosto prisotna občutljivost na pritisk v področju subkorakoidnega prostora. V napredovalih primerih lahko pride do atrofije subskapularne mišice in omejene gibljivosti zaradi zaščitnega mišičnega spazma.

Diagnostika

Diagnoza utesnitvenega sindroma subskapularne tetive se začne z natančno anamnezo in kliničnim pregledom. Zdravnik izvede specifične teste, kot so "bear hug" test, test notranje rotacije proti uporu in test subkorakoidne občutljivosti. Za potrditev diagnoze in izključitev drugih patologij se uporablja slikovna diagnostika. Ultrazvok omogoča dinamično oceno drsenja tetive in prikaz morebitnih strukturnih sprememb. Magnetnoresonančno slikanje (MRI) nudi natančen prikaz subskapularne tetive, mišice in okoliških struktur ter lahko pokaže vnetje, natrganje ali degenerativne spremembe. V določenih primerih se uporablja MR artrografija, pri kateri se v sklep vbrizga kontrastno sredstvo za boljši prikaz manjših poškodb. Računalniška tomografija (CT) se lahko uporabi za natančno oceno kostnih struktur in izračun širine subkorakoidnega prostora. Diagnostična infiltracija z lokalnim anestetikom v subkorakoidni prostor lahko pomaga potrditi diagnozo, če injiciranje povzroči začasno olajšanje simptomov.

Zdravljenje

Zdravljenje utesnitvenega sindroma subskapularne tetive se začne s konzervativnimi metodami. Bolniku se svetuje začasna prilagoditev aktivnosti, da se zmanjša obremenitev na vnetno tetivo. Protibolečinska in protivnetna zdravila, kot so nesteroidni antirevmatiki, pomagajo zmanjšati bolečino in vnetje. Ključno vlogo ima fizioterapija, ki vključuje raztezne vaje za izboljšanje gibljivosti sprednje sklepne ovojnice in krepilne vaje za uravnoteženje mišic rotatorne manšete in stabilizatorjev lopatice. Posebna pozornost se namenja pravilni drži in biomehaniki ramenskega sklepa. Terapevt lahko uporablja tehnike mobilizacije mehkih tkiv in sklepa za izboljšanje drsenja tetive.

V primerih, ko konzervativno zdravljenje ne prinese zadovoljivih rezultatov, lahko zdravnik predlaga ultrazvočno vodeno injekcijo kortikosteroida v subkorakoidni prostor, ki zmanjša vnetje in omogoči učinkovitejšo rehabilitacijo. Te injekcije se uporabljajo previdno in omejeno, saj lahko ponavljajoče se aplikacije oslabijo tetivno tkivo.

Kirurško zdravljenje pride v poštev pri bolnikih, ki kljub dolgotrajnemu konzervativnemu zdravljenju (vsaj 3-6 mesecev) nimajo izboljšanja. Najpogostejši kirurški poseg je artroskopska subkorakoidna dekompresija, pri kateri kirurg razširi utesnjeni prostor z delno resekcijo korakoidnega odrastka. Če so prisotne degenerativne spremembe ali natrganje subskapularne tetive, se izvede tudi popravilo tetive. Po operaciji sledi rehabilitacijski program, ki traja 3-4 mesece. V zgodnji fazi je poudarek na zaščiti popravljenih struktur in postopnem povečevanju obsega gibov. Sledi faza krepitve mišic in nazadnje funkcionalna rehabilitacija za vrnitev k normalnim aktivnostim.

Dolgoročna prognoza je pri večini bolnikov dobra, zlasti če se zdravljenje začne zgodaj. Pomembno je odkriti in odpraviti dejavnike, ki so privedli do utesnitve, kot so nepravilni gibi pri športu ali delu, slaba drža ali mišično neravnovesje. Z ustreznim zdravljenjem in rehabilitacijo večina bolnikov doseže zmanjšanje bolečine in vrnitev funkcije rame. Pri nekaterih z napredovalimi degenerativnimi spremembami lahko ostanejo določene omejitve pri zahtevnih gibih.

 

 

REVIZIJSKE OPERACIJE RAME

Revizijske operacije rame so ponovne operacije, ki se izvajajo po neuspešnih primarnih kirurških posegih. Do potrebe po revizijski operaciji lahko pride zaradi različnih razlogov, vključno z neuspešnim celjenjem tkiv, ponavljajočo se nestabilnostjo, razvoja artroze ali zaradi zapletov po primarni operaciji.

Najpogostejše indikacije za revizijske operacije so:

  • Ponovna raztrganina rotatorne manšete po rekonstrukciji
  • Ponavljajoči se izpahi po stabilizacijski operaciji
  • Omajanje ali premik komponent ramenske proteze
  • Okužba po primarni operaciji
  • Razvoj artroze po prejšnjih operacijah
  • Bolečina in omejena funkcija po prejšnji operaciji

Diagnostika

Diagnozo se postavi s kliničnim pregledom in naprednimi slikovnimi preiskavami, kot so CT s kontrastom, MR artrografija ali scintigrafija. Pomembno je natančno ugotoviti vzrok za neuspeh primarne operacije.

Zdravljenje

Zdravljenje je kompleksno in zahteva temeljito načrtovanje. Revizijske operacije so tehnično zahtevnejše od primarnih, saj je normalna anatomija spremenjena zaradi prejšnjih posegov, brazgotin in degenerativnih sprememb.

Operativni pristop je odvisen od vrste prejšnje operacije in trenutne patologije.

Lahko vključuje:

  • Ponovno rekonstrukcijo rotatorne manšete, pogosto z uporabo presadkov
  • Kostne presadke pri revizijskih stabilizacijskih operacijah
  • Zamenjavo komponent proteze ali vgradnjo revizijske proteze
  • Odstranitev osteosintetskega materiala in biomehanske korekcije

Rehabilitacija po revizijskih operacijah je daljša in bolj postopna kot po primarnih operacijah. Okrevanje lahko traja od 6 mesecev do enega leta, odvisno od vrste operacije. Pričakovani rezultati so pogosto bolj omejeni kot pri primarnih operacijah, vendar je izboljšanje kakovosti življenja in zmanjšanje bolečin mogoče doseči v večini primerov.

 

 

MIŠIČNE AVULZIJE RAME

Mišične avulzije rame predstavljajo travmatske poškodbe, pri katerih pride do popolne odtrganja mišice ali njene tetive od mesta pripenjanja na kost. Gre za resne poškodbe, ki bistveno vplivajo na funkcijo ramenskega sklepa in zahtevajo ustrezno diagnostiko ter zdravljenje. Ramenska avulzija lahko prizadene različne mišice, najpogosteje pa so prizadete mišice rotatorne manšete (supraspinatus, infraspinatus, subskapularis in teres minor), delta mišica in dolga glava bicepsa. Tovrstne poškodbe povzročijo takojšnjo izgubo funkcije prizadete mišice, posledično nestabilnost sklepa in dolgoročne težave, če niso ustrezno zdravljene.

Vzroki

Mišične avulzije rame najpogosteje nastanejo zaradi nenadne močne travme ali preobremenitve. Akutne avulzije se pogosto zgodijo pri padcih na iztegnjeno roko, neposrednih udarcih v ramo ali pri nenadnem, silovitem potegu, kot se dogaja pri športih z metanjem, dviganjem težkih bremen ali pri nasilnem iztegu roke. Kronične preobremenitve, zlasti pri ponavljajočih se gibih nad glavo pri športnikih (plavalci, metalci kopja, igralci tenisa), lahko povzročijo postopno degeneracijo tetive in končno avulzijo ob manjši dodatni obremenitvi. Dejavniki tveganja vključujejo starost (degenerativne spremembe tetiv s staranjem), predhodne poškodbe rame, anatomske posebnosti, uporabo določenih zdravil (kortikosteroidi) in slabo biomehaniko gibanja. Avulzije so pogostejše pri posameznikih z že obstoječimi degenerativnimi spremembami tetiv, kot je tendinopatija.

Simptomi

Simptomi mišične avulzije rame so običajno izraziti in nastopijo nenadoma. Bolnik pogosto navaja močno, ostro bolečino v trenutku poškodbe, ki ji sledi takojšnja izguba funkcije prizadete mišice. Pri avulziji rotatorne manšete se pojavi nezmožnost dviga roke ali njene stabilizacije. Prisotna je izrazita občutljivost na pritisk v predelu poškodbe in vidna oteklina zaradi krvavitve in vnetja. V prvih dneh po poškodbi se razvije obširna podplutba, ki se lahko razširi po nadlakti navzdol. Pri avulziji dolge glave bicepsa je pogosto vidna deformacija – "Popeyeva mišica", kjer se mišična vlakna skrčijo in izbočijo na sprednji strani nadlakti. Bolniki opisujejo šibkost pri specifičnih gibih, odvisno od prizadete mišice – npr. notranja rotacija pri avulziji subskapularne mišice ali zunanja rotacija pri avulziji infraspinatusa. Pogosto je prisotna tudi krepitacija (škripanje) pri gibanju rame in nestabilnost sklepa. Dolgoročno lahko pride do atrofije prizadete mišice, če poškodba ni ustrezno zdravljena.

Diagnostika

Diagnoza mišične avulzije rame se začne z natančno anamnezo o mehanizmu poškodbe in kliničnim pregledom. Zdravnik oceni gibljivost, moč, stabilnost in občutljivost rame. Izvede specifične teste za posamezne mišične skupine – npr. test padajoče roke za supraspinatusno mišico, lift-off test za subskapularno mišico ali test proti uporu za dolgo glavo bicepsa. Slikovna diagnostika je ključna za potrditev diagnoze in oceno obsega poškodbe. Običajno se začne z rentgenskim slikanjem, ki lahko pokaže kostne avulzije (odtrganje dela kosti skupaj s tetivo) ali druge pridružene poškodbe. Ultrazvok omogoča dinamično oceno tetiv in mišic ter je posebej koristen za oceno dolge glave bicepsa. Magnetnoresonančno slikanje (MRI) predstavlja zlati standard, saj omogoča natančno oceno mehkih tkiv, lokacije in obsega avulzije ter stanja okoliških struktur. V nejasnih primerih lahko pride v poštev MR artrografija, pri kateri se v sklep vbrizga kontrastno sredstvo za boljši prikaz manjših poškodb. Pri načrtovanju operativnega zdravljenja lahko kirurg naroči še računalniško tomografijo (CT) za natančnejšo oceno kostnih struktur.

Zdravljenje

Zdravljenje mišičnih avulzij rame je odvisno od lokacije in obsega poškodbe, starosti in aktivnosti bolnika ter časa, ki je minil od poškodbe. Pri delnih avulzijah z ohranjeno funkcijo pride v poštev konzervativno zdravljenje. To vključuje začetno imobilizacijo z mitelo ali opornico za 1-3 tedne, protibolečinska in protivnetna zdravila ter postopno rehabilitacijo. Fizioterapija se začne z vajami za obseg gibov in se postopno nadgrajuje s krepitvijo mišic in proprioceptivnimi vajami.

Pri popolnih avulzijah, zlasti pri mlajših in aktivnih posameznikih, je običajno potrebno kirurško zdravljenje. Optimalni čas za operacijo je v prvih treh tednih po poškodbi, preden pride do retrakcije mišice in atrofije. Kirurški pristop je odvisen od lokacije in tipa avulzije. Pogoste tehnike vključujejo artroskopsko fiksacijo s sidri, odprto kirurško refiksacijo tetive na kost ali rekonstrukcijo z avtolognimi ali alogenskimi presadki pri starejših poškodbah z obsežno retrakcijo. Pri avulzijah rotatorne manšete kirurg običajno uporabi kostna sidra s šivi za ponovno pritrditev tetive na njen anatomski položaj na nadlahtnici. Pri avulziji dolge glave bicepsa se glede na lokacijo poškodbe in starost bolnika lahko izvede tenodeza (pritrditev tetive na nadlahtnico) ali tenotomija (prekinitev tetive).

Pooperativna rehabilitacija je ključnega pomena za dober izid zdravljenja. Začne se z obdobjem zaščite popravljenih struktur, običajno z imobilizacijo v opornici za 4-6 tednov. Sledi faza obnavljanja obsega gibov pod nadzorom fizioterapevta, nato postopna krepitev mišic in nazadnje funkcionalna rehabilitacija za vrnitev k specifičnim aktivnostim. Celoten rehabilitacijski proces običajno traja 4-9 mesecev, odvisno od obsega poškodbe in vrste operacije.

Dolgoročna prognoza je odvisna od številnih dejavnikov, vključno s časom do operacije, kvaliteto tkiva, obsegom poškodbe in doslednostjo pri rehabilitaciji. Pri pravočasno in ustrezno zdravljenih avulzijah večina bolnikov doseže dobro funkcijo rame, čeprav lahko pri obsežnejših poškodbah ostanejo določene omejitve. Rehabilitacija je pogosto dolgotrajnejša pri starejših bolnikih in pri zakasnjenih operacijah. Preventivni ukrepi, vključno s krepitvijo mišic rame in pravilno tehniko pri športnih aktivnostih, so pomembni za preprečevanje ponovnih poškodb ali avulzij drugih struktur.

 

 

ZLOMI KLJUČNICE IN NADLAHTNICE

Zlomi ključnice in nadlahtnice so pogoste poškodbe, ki pomembno vplivajo na funkcijo ramena. Predstavljajo približno 10% vseh zlomov.

Zlomi ključnice

Zlomi ključnice najpogosteje nastanejo pri neposrednem udarcu v ramo ali pri padcu na iztegnjeno roko. Pogosti so pri kolesarjih, motoristih in pri kontaktnih športih. Glede na lokacijo se delijo na zlome zunanjega dela (distalnega), srednjega dela (najpogostejši) in notranjega dela (proksimalnega).

Simptomi

Simptomi vključujejo bolečino, oteklino, modrico, deformacijo in omejeno gibljivost rame. Diagnoza se potrdi z rentgenskim slikanjem.

Zdravljenje ključnice

Zdravljenje je odvisno od lokacije in tipa zloma. Nekomplicirani zlomi srednjega dela se lahko zdravijo konzervativno z mitelo za 4-6 tednov. Zlomi z večjim premikom ali zlomi zunanjega dela, kjer so poškodovane tudi vezi med ključnico in lopatico, pogosto zahtevajo operativno zdravljenje.

Operacija vključuje naravnavo in fiksacijo zloma s ploščico in vijaki ali z intramedularnim žebljem. Pri zlomih zunanjega dela je včasih potrebna tudi rekonstrukcija korakoklavikularnih vezi.

Zlomi nadlahtnice

Zlomi zgornjega dela nadlahtnice (proksimalne humerusa) se pogosto pojavljajo pri starejših ljudeh z osteoporozo po padcih in pri mlajših po visoko-energijskih poškodbah. Glede na število odlomkov se delijo na dvo-, tri- in štiridelne zlome (Neerjeva klasifikacija).

Simptomi

Simptomi vključujejo bolečino, oteklino, modrico in nezmožnost aktivnega dviga roke. Diagnoza se potrdi z rentgenskim slikanjem in CT preiskavo za natančnejšo oceno.

Zdravljenje nadlahtnice

Zdravljenje je odvisno od tipa zloma, starosti in aktivnosti pacienta ter kakovosti kosti. Stabilni zlomi brez večjega premika se lahko zdravijo konzervativno z imobilizacijo in postopnim razgibavanjem.

Nestabilni zlomi, zlomi z večjim premikom ali zlomi, kjer je poškodovana tudi sklepna površina, zahtevajo operativno zdravljenje. Možnosti vključujejo osteosintezo z vijaki, ploščico in vijaki, intramedularnim žebljem ali v hujših primerih vstavitev delne ali totalne ramenske proteze.

Rehabilitacija po zlomu ključnice ali nadlahtnice traja od 3 do 6 mesecev. Prvih nekaj tednov je priporočena imobilizacija (odvisno od stabilnosti zloma), nato sledi postopno razgibavanje. Vaje za krepitev mišic se uvajajo šele po radiološko potrjenem celjenju zloma, običajno po 6-8 tednih. Popolno okrevanje in vrnitev k športnim aktivnostim je možna po 4-6 mesecih.

 

 

SINDROMI PRENAPREZANJA PRI ŠPORTNIKIH

Sindromi prenaprezanja rame so pogosti pri športnikih, ki izvajajo ponavljajoče gibe z roko nad glavo. Največkrat prizadenejo metalce (baseball, rokomet), plavalce, teniške igralce in odbojkarje.

Metalčeva rama

Sindrom metalčeve rame je skupek sprememb, ki nastanejo zaradi ponavljajočih se gibov pri metanju. Vključuje poškodbe rotatorne manšete, labruma, sklepne ovojnice in včasih tudi kostnih struktur.

Patologija vključuje preobremenitev zadnjega dela rotatorne manšete, raztegnitev sprednjega dela sklepne ovojnice in utesnitev zadnjega dela sklepne ponvice. To povzroča bolečino v zadnjem delu rame med fazo pospeševanja in zaviranja meta.

Diagnostika vključuje klinični pregled s specifičnimi testi (O'Brienov test, relokacijski test) in slikovne preiskave (MRI, MR artrografija).

Zdravljenje

Zdravljenje je sprva konzervativno, s poudarkom na počitku, krioterapiji, protivnetnih zdravilih in specifični fizioterapiji. Če konzervativno zdravljenje ni uspešno, pride v poštev artroskopska operacija, ki lahko vključuje popravilo labruma, kapsuloplastiko in včasih tudi odstranitev notranjega utesnitvenega sindroma (internal impingement).

Rama plavalca

Rama plavalca je sindrom prenaprezanja, ki nastane zaradi ponavljajočih se gibov pri plavanju. Vključuje vnetje rotatorne manšete, burzitis in včasih tudi tendinitis dolge glave bicepsa.

Glavne težave povzroča mehansko drgnjenje tetiv rotatorne manšete pod akromionom med plavanjem. Simptomi vključujejo bolečino pri določenih plavalnih tehnikah, zlasti pri kravlu in delfinu.

Zdravljenje

Zdravljenje vključuje prilagoditev treninga, tehnične korekcije plavalne tehnike, fizioterapijo za krepitev stabilizatorjev lopatice in protivnetna zdravila. V redkih primerih je potrebna artroskopska subakromialna dekompresija.

Teniška rama

Teniška rama je prav tako sindrom prenaprezanja, ki najpogosteje prizadene ramo pri teniških igralcih. Vključuje obremenitev mišic rotatorne manšete, zlasti med serviseranjem in udarci nad glavo.

Sindrom se pojavlja zaradi ponavljajočih se gibov z veliko silo, kar povzroči mikropoškodbe in vnetje kit rotatorne manšete. Čeprav ime nakazuje povezavo s tenisom, lahko to stanje prizadene tudi druge športnike in ljudi, ki opravljajo dela z dvignjenimi rokami.

Zdravljenje

Zdravljenje je usmerjeno v korekcijo tehnike, krepitev stabilizatorjev lopatice in rotatorne manšete ter raztezanje zadnjega dela sklepne ovojnice. V hujših primerih je potrebna artroskopska stabilizacija ali rekonstrukcija labruma.
Rehabilitacija po operativnem zdravljenju sindromov prenaprezanja je dolgotrajna in zahteva specializiran pristop. Poleg klasične fizioterapije vključuje tudi športno specifično rehabilitacijo, ki upošteva biomehaniko posameznega športa. Vrnitev k tekmovalnemu športu je možna po 6-9 mesecih, odvisno od vrste športa in obsega poškodbe.

 

 

REKONSTRUKCIJA ROTATORNE MANŠETE

Rotatorna manšeta je skupina mišic, ki obdajajo ramenski sklep in omogočajo aktivno gibanje ter normalno funkcijo rame. Rotatorno manšeto sestavljajo štiri mišice: supraspinatus, infraspinatus, teres minor in subscapularis, ki s svojimi tetivami stabilizirajo ramenski sklep.

Raztrganina rotatorne manšete je pogosta poškodba rame, pri kateri se pretrga ena ali več tetiv rotatorne manšete. Pri tej poškodbi se pogosto pojavljajo bolečine, zlasti ponoči ali pri aktivnostih nad glavo. Pacienti z raztrganino rotatorne manšete pogosto občutijo zmanjšano mišično moč in omejeno gibljivost rame. Zaradi najpogosteje poškodovane tetive supraspinatusa je običajno prisoten primanjkljaj v smeri odročenja.

Diagnoza

Diagnoza raztrganine rotatorne manšete temelji na kliničnem pregledu in se potrdi s slikovnimi preiskavami, kot sta ultrazvok ali magnetna resonanca. Te preiskave pomagajo določiti obseg in lokacijo poškodbe.

Zdravljenje

Zdravljenje raztrganine rotatorne manšete se običajno začne s konzervativnim pristopom, ki vključuje protibolečinsko terapijo in fizioterapevtsko obravnavo. Če konzervativno zdravljenje ne prinaša izboljšanja, pride v poštev kirurško zdravljenje. Pri mlajših in aktivnih pacientih ter pri obsežnih raztrganinah se lahko kirurg za operacijo odloči že takoj.

Pri rekonstrukciji rotatorne manšete kirurg najpogosteje uporablja artroskopsko tehniko. Skozi majhne reze vstavi kamero (artroskop), s katero na ekranu vizualizira poškodbo. S posebnimi sidrnimi šivi kirurg ponovno pritrdi tetivo na kost. Število in vrsta šivov sta odvisna od velikosti raztrganine in kakovosti tkiva. V primeru dolgotrajnih raztrganin z izgubo mišičnega tkiva ali ko rekonstrukcija ni več mogoča, lahko kirurg priporoči vstavitev ramenske endoproteze kot alternativno rešitev.

Rehabilitacija po rekonstrukciji rotatorne manšete traja od 3 do 6 mesecev in poteka v več fazah. Prvi mesec je namenjen počitku in pasivnim vajam za ohranjanje gibljivosti. Po 6 do 8 tednih pacient začne z aktivnim gibanjem brez obremenitve. Šele kasneje in po navodilih kirurga se začnejo vaje proti uporu za krepitev mišic. Za doseganje polne funkcionalnosti rame, vključno z zmožnostjo opravljanja težjih fizičnih opravil, je potrebno približno pol leta rehabilitacije.

S pravilno kirurško tehniko in doslednim upoštevanjem rehabilitacijskega programa lahko večina pacientov pričakuje pomembno izboljšanje funkcije rame in zmanjšanje bolečin po rekonstrukciji rotatorne manšete.

 

 

TENOTOMIJA / TENODEZA TETIVE DOLGE GLAVE BICEPSA: ZDRAVLJENJE BOLEČIN V RAMI

Tetiva dolge glave bicepsa predstavlja del mišice, ki poteka iz nadlahti do zgornjega dela ponvice lopatice. V svojem poteku tetiva potuje skozi ramenski sklep, kjer je izpostavljena mehanskemu draženju, ki lahko sproži vnetje.

Vnetje tetive bicepsa pogosto povzroča bolečine v rami in se običajno razvija postopoma. Sprožilec vnetja je lahko poškodba, kot je udarec v ramo ali nepravilen gib. Težave se lahko pojavijo tudi zaradi normalne vsakodnevne aktivnosti skozi leta, zlasti pri delu s ponavljajočimi se gibi in pri delu nad glavo.

Diagnoza

Ko se vnetje razširi, lahko bolečina postane zelo trdovratna in moteča, kar pacienta privede do iskanja zdravniške pomoči. Diagnozo zdravnik postavi s pomočjo slikovnih preiskav, najpogosteje z ultrazvokom ali magnetno resonanco.

Zdravljenje

Zdravljenje vnetja tetive bicepsa se začne s konzervativnim pristopom, ki vključuje analgetična protivnetna zdravila in postopno fizioterapevtsko obravnavo. Če konzervativno zdravljenje ne prinaša izboljšanja, zdravnik lahko priporoči kirurško zdravljenje.

Operacija tetive dolge glave bicepsa se lahko izvede artroskopsko ali odprto, glavni namen pa je zmanjšanje bolečin. Pri artroskopski operaciji obstajata dve možnosti: tenotomija in tenodeza. Pri tenotomiji kirurg preprosto prereže tetivo bicepsa in pusti, da se prerezana tetiva zagozdi v sklepu. Funkcija rame po tem posegu ostaja normalna, izguba moči je minimalna in v vsakdanjem življenju neopazna. Druga možnost je tenodeza, pri kateri kirurg odrezano tetivo s sidrnim šivom pričvrsti na zgornji del nadlahtnice. Tenodezo običajno izvedejo pri mlajših aktivnih pacientih, ki se ukvarjajo s fizično zahtevnejšimi aktivnostmi. V nekaterih primerih se lahko izvede tudi odprta operacija z manjšim rezom nekaj centimetrov pod ramo na nadlahti.

Rehabilitacija po tenotomiji je praviloma hitra, priporočljiv je ciklus vodene fizioterapije, imobilizacija pa ni potrebna. Pacienti se po tem posegu lahko dokaj hitro vrnejo na delovno mesto. Pri tenodezi je rehabilitacija nekoliko bolj dolgotrajna, običajno proces rehabilitacije traja približno 3 mesece.

 

 

SUBAKROMIALNA DEKOMPRESIJA: UČINKOVITO ZDRAVLJENJE UTESNITVENEGA SINDROMA RAME

Subakromialna burza je mehka vrečka, ki deluje kot blažilec med tetivami rotatorne manšete in akromionom, ki je del lopatice. Ko se ta burza vname, se pojavijo bolečine v rami, kar imenujemo utesnitveni sindrom ali subakromialni burzitis.

Vnetje subakromialne burze je pogosto posledica ponavljajočih se gibov pri delu ali športnih aktivnostih. Dolgotrajno ali večkratno vnetje lahko povzroči izrast kosti na akromionu v obliki kostne špice, ki lahko dodatno poškoduje tetive rotatorne manšete.

Pacienti s tem stanjem pogosto doživljajo bolečine ponoči in bolečine pri gibanju roke nad glavo. Značilna je tudi bolečina pri določenih gibih, kot so česanje las ali seganje v zgornje omare.

Diagnostika

Diagnoza subakromialnega utesnitvenega sindroma se postavi s pomočjo slikovnih metod, kot so rentgen, ultrazvok in magnetna resonanca. Te preiskave omogočajo natančen pregled subakromialnega prostora in prikažejo morebitne kostne izraste.Zdravnik pri kliničnem pregledu opravi tudi posebne teste, ki lahko pokažejo na utesnitveni sindrom. Kombinacija simptomov, kliničnega pregleda in slikovnih preiskav omogoča natančno diagnozo stanja.

Zdravljenje

Če pride zaradi izraščene kostnine do zoženja subakromialnega prostora, kjer tetive normalno drsijo, zdravnik lahko priporoči operativno zdravljenje. Subakromialna dekompresija je artroskopski poseg, pri katerem kirurg s posebnimi inštrumenti odstrani nastalo izraščeno kostnino in s tem poveča volumen subakromialnega prostora. Med operacijo kirurg pogosto hkrati opravi tudi druge posege, kot sta tenotomija bicepsa ali rekonstrukcija rotatorne manšete, če so prisotne dodatne poškodbe. Artroskopski pristop omogoča minimalno invaziven poseg z manjšimi rezi in hitrejšo rehabilitacijo.

Rehabilitacija po subakromialni dekompresiji je načeloma kratkotrajna, razen v primerih, ko je bilo potrebno šivanje tetiv. Običajno traja nekaj tednov, pacient pa se ob odsotnosti bolečin lahko kmalu vrne na delo in vsakodnevne aktivnosti. Težje fizično delo zdravniki odsvetujejo še vsaj 2 do 3 mesece po operaciji, da se tkiva popolnoma zacelijo in da se prepreči ponovitev težav. Za uspešen izid zdravljenja je pomembno upoštevanje navodil fizioterapevta glede pravilnih vaj za krepitev mišic ramenskega obroča.

 

 

STABILIZACIJSKA OPERACIJA RAME (LATARJET OPERACIJA)

Ramenski sklep je zaradi velike glavice nadlahtnice in relativno majhne čašice lopatice najbolj dovzeten za izpahe med vsemi sklepi v telesu. Izpah rame predstavlja pogosto poškodbo, ki jo zdravniki obravnavajo v urgentnih ambulantah, tako pri mlajših kot pri starejših poškodovancih. Pri starejših pacientih je izpahu rame pogosto pridružena tudi poškodba rotatorne manšete, kar dodatno zaplete zdravljenje.

Ponavljajoči se izpahi rame lahko močno omejujejo vsakodnevne aktivnosti in povzročajo kronične bolečine. Vsak izpah namreč povzroči dodatne poškodbe sklepnih struktur, kar povečuje nestabilnost in tveganje za ponovne izpahe.

Diagnostika

Za natančno diagnozo nestabilnosti rame in obsega poškodb znotraj sklepa zdravniki uporabljajo različne slikovne preiskave:

  • Rentgensko slikanje za oceno kostnih struktur
  • Magnetno resonanco za prikaz mehkih tkiv in hrustanca
  • CT preiskavo za podrobno oceno kostnih poškodb sklepne ponvice

Na podlagi teh preiskav kirurg lahko določi vrsto in obseg poškodbe ter izbere najustreznejši način stabilizacije rame.

Zdravljenje

Zdravljenje nestabilne rame se praviloma začne s konzervativnim pristopom, ki vključuje fizioterapijo, vaje za krepitev mišic ramenskega obroča in prilagoditev aktivnosti. Če konzervativno zdravljenje ni uspešno in se izpahi ponavljajo, kirurg lahko predlaga stabilizacijsko operacijo.

Vrsto operacije kirurg izbere na podlagi slikovnih preiskav in obsega poškodb:

  • Artroskopska stabilizacija je primerna pri poškodbah, kjer je mogoče zašiti poškodovan hrustanec ob sklepni površini čašice (labrum) in s tem učvrstiti sprednji rob ponvice. Ta minimalno invazivni poseg omogoča hitrejšo rehabilitacijo.
  • Latarjet operacija predstavlja obsežnejši poseg, ki je potreben pri večjem delu poškodovancev. Pri tej operaciji kirurg poveča sklepno površino s kostnim presadkom, ki ga odvzame iz bližnjega dela lopatice (korakoidni odrastek). Presadek fiksira na sprednji del sklepne ponvice, kar preprečuje nadaljnje izpahe.

Rehabilitacija po stabilizacijski operaciji rame je dolgotrajna. V začetni fazi je priporočeno pasivno razgibavanje in izometrične vaje pod vodstvom fizioterapevta. Po nekaj tednih lahko pacient nadaljuje z aktivnim razbremenjenim razgibavanjem, pri čemer so določene smeri gibov omejene.

Popolna rehabilitacija in vrnitev k športnim ali drugim težjim fizičnim aktivnostim sta običajno mogoči šele 6 mesecev po operaciji. Ta čas je potreben za popolno zacelitev tkiv in pridobitev ustrezne mišične moči, ki zagotavlja stabilnost ramenskega sklepa.

 

 

VGRADITEV RAMENSKE ENDOPROTEZE

Splošni opis

Ramensko protezo običajno vgradimo zaradi obrabe sklepnih površin (artroze) ali zaradi obsežne, inoperabilne raztrganine rotatorne manšete. Pri artrozi je glavni simptom močna bolečina, ki pacienta ovira pri vsakodnevnih aktivnostih in je prisotna tudi v mirovanju. Pri masivni raztrganini rotatorne manšete pa je lahko poleg bolečine prisoten tudi omejujoč izpad aktivne gibljivosti rame.

Rekonstrukcija rotatorne manšete pogosto ni več mogoča zaradi dolgotrajnega stanja, ko so mišice že oslabele in tetive niso več dovolj elastične, da bi jih lahko prišili nazaj na kostno narastišče. V takih primerih je vgraditev ramenske endoproteze učinkovita rešitev za izboljšanje kvalitete življenja.

Diagnostika

Predoperativna diagnostika je obsežna in vključuje več slikovnih preiskav za natančno oceno stanja ramenskega sklepa:

  • Osnovne rentgenske slike rame
  • CT preiskavo rame za natančen prikaz kostnih struktur
  • MRI ali ultrazvok za oceno stanja mehkih tkiv in rotatorne manšete

Zaradi zahtevnosti operacije je potreben tudi pregled pri anesteziologu in po potrebi dodatne preiskave za oceno splošnega zdravstvenega stanja pacienta. Te preiskave pomagajo pri načrtovanju operacije in izbiri najustreznejše vrste endoproteze.

Zdravljenje

Operacija vgradnje ramenske endoproteze poteka v splošni anesteziji, saj gre za obsežen poseg. Po operaciji je predvidena hospitalizacija z najmanj dvema nočitvama zaradi ustreznega pooperativnega nadzora in začetka zgodnje rehabilitacije. Pacient že na oddelku prične z razgibavanjem v komolcu, kar pomaga preprečiti togost sosednjih sklepov.

Rehabilitacija po vgradnji ramenske endoproteze je dolgotrajna in skrbno načrtovana. Predvidenih je več ciklusov vodene fizioterapevtske obravnave in kasneje tudi zdraviliško zdravljenje. Rehabilitacijski proces poteka v več fazah:

  • V začetni fazi je poudarek na pasivnem razgibavanju rame pod vodstvom fizioterapevta. Pacientu se že kmalu pokažejo tudi asistirane vaje s pripomočki, ki mu pomagajo pri postopnem izboljšanju gibljivosti.
  • Po približno dveh mesecih se prične z aktivnim gibanjem do meje bolečine, kar omogoča postopno pridobivanje obsega gibljivosti in funkcije rame.
  • Šele po treh mesecih po operaciji se začnejo vaje proti uporu, ki pomagajo pri krepitvi mišic ramenskega obroča in stabilizaciji sklepa.

Celotna rehabilitacija po vgradnji ramenske endoproteze traja od šest mesecev do enega leta. Uspešnost zdravljenja je odvisna od predoperativnega stanja, vrste vgrajene proteze in doslednosti pri izvajanju rehabilitacijskega programa.

 

 

ARTROSKOPSKA STABILIZACIJA AKROMIOKLAVIKULARNEGA (AC) SKLEPA

Splošni opis

Izpah akromioklavikularnega (AC) sklepa, znan tudi kot izpah ključnice, je pogosta poškodba, ki nastane pri padcu na ramo. Gre za pretrganje vezi med ključnico in lopatico, kar povzroči izgubo stabilnosti ramenskega obroča. Ključnica ima vlogo "obešalnika" za ramo, zato njena nestabilnost vodi v povešanje rame, kronične bolečine (zlasti v predelu lopatice) ter oslabljen mišični nadzor in moč v rami.

Diagnoza

Izpah AC sklepa najpogosteje prizadene športnike in aktivne posameznike, predvsem kolesarje in smučarje. Resnost poškodbe se ocenjuje po različnih stopnjah AC sindezmolize. Nižje stopnje se lahko zdravijo konzervativno, medtem ko višje stopnje zahtevajo kirurško stabilizacijo. Odločitev o načinu zdravljenja sprejme lečeči kirurg glede na bolnikove fizične zahteve in stopnjo poškodbe.

Zdravljenje

Konzervativno zdravljenje

Pri blagih oblikah izpaha je mogoče zdravljenje brez operacije, kar vključuje:

  • mirovanje in imobilizacijo roke,
  • protibolečinsko terapijo,
  • fizioterapijo za postopno krepitev mišic in obnovitev gibljivosti.

Kirurško zdravljenje

V primerih hujših poškodb se izvaja artroskopsko asistirana stabilizacija AC sklepa. Postopek vključuje:

  • vrtanje kostnih tunelov na mestu pretrganih vezi,
  • povezavo ključnice z lopatico z močnimi šivnimi trakovi in kovinskimi gumbi,
  • ohranjanje stabilnosti ključnice do celjenja ligamentov.

Pri kroničnih poškodbah (starejših od treh tednov) je potrebna dodatna biološka ojačitev s tetivnim presadkom, ki se običajno vzame iz notranje strani kolena in ovije okrog ključnice. To omogoča trdnejše in hitrejše celjenje vezi.

Rehabilitacija

Proces okrevanja po artroskopski stabilizaciji AC sklepa traja več mesecev.

Za optimalno okrevanje je priporočena fizioterapevtska obravnava in zdraviliško zdravljenje. V prvih 3-4 tednih je priporočeno mirovanje in razgibavanje komolca, nato se prične s pasivnimi vajami in razgibavanjem v rami. Aktivne vaje so dovoljene po približno 6ih tednih, z vajami za moč pa je potrebno počakati do dopolnjenih treh mesecev. Celjenje vezi traja najmanj 8 tednov, v tem času pa je ključna skrb za stabilnost rame in postopno vračanje v aktivnost.

 

 

 

Ostale kirurške storitve

Kirurgija noge
Kirurgija noge

Kirurgija noge

Artroskopske operacije so v večji meri nadomestile klasične odprte operacije, saj se s tem izognemo večjim kirurškim rezom in s tem povezanim komplikacijam. To lahko pomeni manj bolečin, boljšo gibljivost in tudi hitrejšo rehabilitacijo ter ugodnejši estetski rezultat.

Kirurgija roke
Kirurgija roke

Kirurgija roke

Roka je sestavljena zapleteno in natančno. Ravnovesje vseh struktur je tako ključno za njeno dobro delovanje oz. funkcijo. Poškodbe tako v večini primerov ne prizadanejo samo ene od teh struktur, ampak še vse sosednje.