POŠKODBE NOGE

Noga je ključni del našega telesa, ki omogoča gibanje, stabilnost in podporo pri vsakodnevnih opravilih ter športnih dejavnostih. Zaradi nenehne obremenitve, še posebej pri hoji, teku, skakanju in drugih telesnih aktivnostih, so strukture v nogi – od kolka do stopala – pogosto izpostavljene poškodbam in degenerativnim spremembam. Te težave lahko resno vplivajo na mobilnost, zmogljivost in splošno kakovost življenja.

Med najpogostejšimi poškodbami in obolenji noge so:

• LISFRANCOVA POŠKODBA
• ZLOM STOPALNICE
• PLANTARNI FASCIITIS
• DEFORMACIJE PRSTOV NA NOGI
• HALLUX VALGUS
• KLADIVAST PRST
• KREMPLJASTI PRSTI
• MALLET PRST
• METATARZALGIJA
• MORTONOV NEVROM
• AHILOVA TENDINOPATIJA
• ZLOM PETNICE

 

 

 

LISFRANCOVA POŠKODBA

Lisfrancova poškodba je poškodba stopala, ki vključuje prelome in/ali skočne zveze v področju tarzometatarzalnih sklepov. Gre za resno poškodbo srednjega dela stopala, kjer se metatarzalne kosti (dolge kosti stopala) povezujejo s tarzalnimi kostmi (kostmi narta).

Simptomi

Lisfrancova poškodba se kaže z različnimi simptomi, katerih intenzivnost je odvisna od resnosti poškodbe:

• Ostra bolečina v srednjem delu stopala
  
  
• Oteklina, hematom, modrica pod stopalom
  
  
• Nezmožnost opiranja na poškodovano nogo
  
  
• Bolečina pri pritisku na tarzometatarzalne sklepe
  
  
• Nestabilen občutek med hojo

Diagnoza

Za uspešno diagnozo je potrebna natančna klinična ocena ter slikovna diagnostika:

• RTG (rentgen) v stoječem položaju:  pogosto pokaže razmik med metatarzalnimi kostmi
  
  
• MRI:  idealen za oceno poškodbe vezi in mehkih tkiv
  
  
• CT: za podrobno sliko kostnih sprememb ali premikov

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od resnosti poškodbe in stabilnosti sklepa.

Konzervativno zdravljenje:

• Imobilizacija s posebnim mavčnim čevljem ali mavcem (6-8 tednov)
  
  
• Razbremenitev poškodovanega stopala (gibanje z berglami brez obremenitve)
  
  
• Protibolečinska in protivnetna zdravila
  
  
• Postopno povečevanje obremenitve pod nadzorom fizioterapevta
  
  
• Uporaba posebnih ortopedskih vložkov po končani imobilizaciji

 

Kirurško zdravljenje:

Kadar pride do premika ali raztrganin ligamentov:

• Odprta repozicija (naravnavanje kosti v pravilen položaj)
  
  
• Notranja fiksacija z vijaki in/ali ploščicami
  
  
• V redkih primerih (zelo težke poškodbe) artrodeza (zatrditev sklepa)
  
  
• Imobilizacija po operaciji (6-12 tednov)
  
  
• Postopna rehabilitacija pod nadzorom fizioterapevta

Rehabilitacija

Ključen del zdravljenja po Lisfrancovi poškodbi:

• Vaje za povečanje gibljivosti stopala
  
  
• Vaje za krepitev mišic stopala in noge
  
  
• Proprioceptivne vaje za izboljšanje ravnotežja
  
  
• Postopno povečevanje obremenitve
  
  
• Uporaba specialnih obuval ali ortopedskih vložkov

 

---

 

ZLOM STOPALNICE

Zlom stopalnice (metatarzalne kosti) je pogosta poškodba stopala, ki se lahko pojavi pri športnih aktivnostih, padcih ali kot posledica neposrednega udarca.

Tipi zlomov stopalnice:

• Avulzijski zlom: odtrganje kosti na mestu pritrditve ligamenta
  
  
• Stresni zlom: zlom zaradi ponavljajoče se obremenitve (pogost pri tekačih)
  
  
• Prečni zlom: zlom kosti pravokotno na os kosti
  
  
• Spiralni zlom: zlom v spiralni liniji po kosti (pogost pri zvitju stopala)
  
  
• Zlom po tipu "Jones": zlom pete stopalnice na specifičnem mestu (2-3 cm od baze)
  
  
• Kominutivni zlom: zdrobljena kost na več fragmentov (pri močnih udarcih)

Vzroki

• Neposredni udarec ali poškodba: padec težkega predmeta na stopalo, udarec v stopalo
  
  
• Zvitje stopala: nenadno gibanje, ki povzroči nenormalno obremenitev stopalnice
  
  
• Travmatski dogodki: padec, prometna nesreča, športne poškodbe
  
  
• Ponavljajoče se obremenitve: pretirana ali dolgotrajna aktivnost (značilno za stresne zlome)
  
  
• Osteoporoza: zmanjšana gostota kosti poveča tveganje za zlome
  
  
• Deformacije stopala: plosko stopalo ali visok stopalni lok lahko privede do neenakomerne obremenitve

Simptomi

• Intenzivna bolečina pri obremenitvi
  
  
• Omejena gibljivost ali nezmožnost hoje
  
  
• Občutek "pokanja" ob poškodbi
  
  
• Oteklina, modrica in občutljivost na dotik

Diagnoza

Diagnoza vključuje klinični pregled s prepoznavanjem značilnih simptomov. Rentgensko slikanje v različnih projekcijah potrdi zlom in prikaže njegovo lokacijo in tip. Pri stresnih zlomih običajni rentgen sprva ne pokaže zloma, zato so potrebne dodatne preiskave (MRI ali CT). Pomembno je ugotoviti, ali gre za premaknjeni ali nepremaknjeni zlom.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od mesta in tipa zloma ter prisotnosti premika kostnih odlomkov. Pri nepremaknjenih zlomih zadostuje konzervativno zdravljenje z imobilizacijo in razbremenitvi. Pri premaknjenih zlomih je potrebna operativna nastavitev in fiksacija z vijaki, žicami ali ploščicami. Rehabilitacija vključuje postopno obremenjevanje in vaje za krepitev mišic stopala.

 

---

 

PLANTARNI FASCIITIS

Plantarni fasciitis ali vnetje tetive stopalnega loka je bolezen, ki povzroča bolečino v podplatu ali peti. Bolečina vpliva na vzorec hoje, ki je zelo povezan s telesno držo in celotnim mišično - skeletnim sistemom.

Simptomi

• Ostra bolečina na spodnji strani pete ali vzdolž podplata
  
  
• Bolečina je najhujša pri prvih korakih zjutraj ali po daljšem počitku
  
  
• Bolečina se običajno zmanjša po nekaj minutah hoje, a se lahko vrne po daljšem stanju ali po vstajanju po sedenju
  
  
• Stopalo je lahko občutljivo na dotik in pritisk
  
  
• Zmanjšana gibljivost gležnja zaradi bolečine

Vzroki

• Prekomerna obremenitev plantarne fascije (dolgotrajno stanje, tek, ples)
  
  
• Anatomske nepravilnosti (visok ali plosk stopalni lok)
  
  
• Neprimerna obutev (slaba podpora stopalnemu loku)
  
  
• Prekomerna telesna teža
  
  
• Staranje (najpogosteje pri starosti 40-60 let)
  
  
• Določeni športi (tek, balet, aerobika)
  
  
• Poklici, ki zahtevajo dolgo stanje ali hojo

Diagnoza

Diagnoza temelji na kliničnem pregledu z značilno bolečino na pritisk na notranji strani pete in pri raztezanju plantarne fascije. V nejasnih primerih se lahko opravi ultrazvok ali MRI za potrditev diagnoze in izključitev drugih vzrokov bolečine.

Zdravljenje

• Počitek: zmanjšanje aktivnosti, ki povzročajo bolečino

• Raztezne vaje: za plantarno fascijo, ahilovo tetivo in mečne mišice
  
  
• Hlajenje: z ledom zmanjšamo vnetje
  
  
• Ortopedski vložki: za podporo stopalnemu loku
  
  
• Nočne opornice: preprečujejo skrčenje plantarne fascije med spanjem
  
  
• Protivnetna zdravila: za lajšanje bolečine in zmanjšanje vnetja
  
  
• Fizioterapija: ultrazvok, elektroterapija, masaža
  
  
• Udarni valovi: pri trdovratnih primerih
  
  
• Kortikosteroidne injekcije: za kratkotrajno olajšanje hude bolečine
  
  
• Operativno zdravljenje: redko, samo pri dolgotrajnih težavah

 

---

 

DEFORMACIJE PRSTOV NA NOGI

Deformacije prstov na nogi predstavljajo skupino stanj, pri katerih pride do sprememb v obliki, položaju ali funkciji prstov. Te spremembe lahko povzročajo, estetske težave, oteženo hojo, bolečine in povečano tveganje za druge zaplete, kot so vnetja. Najpogostejša deformacija je hallux valgus (izbočen palec), vendar poznamo še več drugih vrst, kot so kladivast, krempljast in malet prst.

 

Hallux valgus

Hallux valgus (latinsko: hallux = palec, valgus = usmerjen navzven) je progresivna deformacija prvega metatarzofalangealnega sklepa, pri kateri se palec na nogi postopoma premika proti ostalim prstom. Na notranji strani sklepa se razvije izboklina (bunion), ki povzroča bolečine in težave pri hoji ter izbiri obutve. 

Vzroki

Hallux valgus nastane zaradi kombinacije več dejavnikov:

• Neprimerna obutev: Tesni, ozki čevlji in visoke pete, ki prisilijo palec v nenaravni položaj za daljše obdobje.
  
  
• Anatomsko stanje: Ploska stopala, prekomerna mobilnost sklepov ali neobičajna oblika metatarzalnih kosti.
  
  
• Avtoimune bolezni: Revmatoidni artritis in podobna stanja oslabijo sklepne strukture in pospešijo deformacijo.
  
  
• Nevrološke motnje: Spremenjen mišični tonus in koordinacija zaradi nevroloških bolezni vplivata na biomehaniko stopala.
  
  
• Vnetni procesi: Kronično vnetje okoliških tkiv povzroča nestabilnost sklepa in spodbuja napredovanje deformacije.

Simptomi

Značilni simptomi hallux valgusa vključujejo:

• Izboklina (bunion) na notranji strani prvega metatarzofalangealnega sklepa, ki je lahko rdeča in vneta
  
  
• Bolečina v predelu deformacije, ki se poslabša med obremenitvijo in ob nošenju tesne obutve
  
  
• Vnetje burze (burzitis) - oteklina in rdečina okrog izbokline
  
  
• Postopno ukrivljanje palca proti drugim prstom
  
  
• Omejena gibljivost palca in pojav slišnih krepitacij v sklepu med gibanjem
  
  
• Prekrižanje palca z drugim prstom pri napredovani deformaciji (superpozicija)
  
  
• Kalusi in kurja očesa na strani palca ali pod stopalom zaradi nepravilne razporeditve pritiska
  
  
• Sekundarne deformacije ostalih prstov (kladivasti ali krempljasti prsti)
  
  
• Povečana utrujenost nog zaradi nepravilnega prenosa teže pri hoji

Diagnostika

Za postavitev diagnoze je potreben klinični pregled, kjer se oceni stopnja deformacije palca, njegova gibljivost in občutljivost na dotik. Slikovna diagnostika običajno zajema rentgensko slikanje stopala pod obremenitvijo, s katerim se meri kot med palcem in prvo stopalnico (vrednosti nad 15° potrjujejo deformacijo). Dodatno se lahko opravi podoskopija za analizo stopalnega loka ter analiza hoje za odkrivanje biomehanskih nepravilnosti.

Zdravljenje

Zdravljenje  je sprva konzervativno in vključuje prilagoditev obutve, ortopedske vložke, opornice za palec ter vaje za krepitev stopalnih mišic. Kadar so bolečine pogoste ali deformacija napreduje, je potrebna kirurška korekcija, s katero se poravna os palca in po potrebi popravi položaj stopalnih kosti. Vrsta operacije je odvisna od stopnje deformacije in posameznih anatomski značilnosti stopala.

 

Kladivast prst (Hammer toes)

Vzroki

• Mišično neravnovesje med fleksorji in ekstenzorji prstov
  
  
• Nošenje prekratkih čevljev, ki silijo prste v upognjen položaj
  
  
• Poškodbe prstov in tetiv
  
  
• Revmatoidni artritis in druge vnetne bolezni sklepov
  
  
• Dedne predispozicije za nestabilnost sklepov
  
  
• Nevrološke bolezni, ki povzročajo mišična neravnovesja
  
  
• Sladkorna bolezen in z njo povezane nevropatije

Simptomi

• Značilna deformacija, pri kateri je proksimalni falangealni sklep (PIP) upognjen navzgor, srednji sklep pa navzdol
  
  
• Bolečina na vrhu sklepa zaradi pritiska obutve
  
  
• Težave pri izbiri primerne obutve
  
  
• Žulji in kurja očesa na konicah prstov ali zgornji površini sklepa
  
  
• Otežena hoja ali vzdrževanje ravnotežja
  
  
• Togost in zmanjšana gibljivost prizadetega prsta
  
  
• Vnetje sklepa s posledično oteklino in rdečino
  
  
• Nestabilen korak zaradi nepravilne porazdelitve teže

Diagnostika 

Diagnoza temelji na kliničnem pregledu, kjer se oceni gibljivost prizadetega prsta in morebitne spremljajoče deformacije. Pri gibljivih deformacijah je prst še mogoče ročno zravnati, pri fiksiranih pa ne. Rentgensko slikanje pomaga oceniti stopnjo deformacije in morebitne spremembe na kosteh. Nevrološki pregled je pomemben za ugotavljanje vzročnih dejavnikov, kot so živčne okvare ali mišične oslabelosti.

Zdravljenje 

Konzervativno zdravljenje vključuje uporabo posebnih blazinic, ki ščitijo pritisk na sklep, opornice za izravnavo prsta in posebne čevlje z visokim sprednjim delom. Fizioterapevtske vaje za raztezanje skrajšanih mišic in krepitev oslabljenih so koristne v zgodnjih fazah. Pri fiksiranih deformacijah je potrebno kirurško zdravljenje - najpogosteje artroplastika (odstranitev dela sklepa), artrodeza (zatrditev sklepa) ali tenotomija (prekinitev tetive, ki povzroča deformacijo). Po operaciji je potrebna rehabilitacija za krepitev mišic in izboljšanje funkcije stopala.

 

Krempljasti prsti (Claw toes)

Vzroki

• Poškodbe perifernih živcev (periferna nevropatija)
  
  
• Sladkorna bolezen z napredovalo nevropatijo
  
  
• Cerebralna paraliza in druge nevrološke motnje
  
  
• Poškodbe hrbtenjače
  
• Revmatoidni artritis in druge revmatične bolezni
  
  
• Mišična distrofija ali atrofija intrinzičnih stopalnih mišic
  
  
• Charcot-Marie-Toothova bolezen (dedna nevropatija)
  
  
• Deformacije stopalnega loka (pes cavus)

Simptomi

• Tipična deformacija z dorzalno fleksijo metatarzofalangealnega sklepa in plantarno fleksijo proksimalnega in distalnega interfalangealnega sklepa
  
  
• Pojav kalusinov in kurjih očes na konicah prstov in zgornji površini sklepov
  
  
• Izrazita bolečina pri nošenju čevljev zaradi pritiska na deformirane sklepe
  
  
• Občutek nestabilnosti pri hoji zaradi zmanjšane površine pritiska
  
  
• Težave pri izbiri ustrezne obutve
  
  
• Spremenjena biomehanika hoje z zmanjšano zmožnostjo odriva
  
  
• Razvoj drugih deformacij stopala kot kompenzatorni mehanizem

Diagnostika 

Diagnoza se postavi s kliničnim pregledom, pri katerem se oceni gibljivost sklepov, mišična moč in občutljivost stopala. Pomemben del diagnostike je nevrološki pregled za oceno delovanja živcev in refleksov. Elektrodiagnostične preiskave lahko potrdijo nevropatijo. Rentgensko slikanje omogoča natančno oceno položaja kosti in sklepov. Glede na osnovno vzročno bolezen so lahko potrebne še dodatne preiskave krvne slike, elektromiografija ali magnetna resonanca.

Zdravljenje 

Konzervativno zdravljenje obsega prilagojeno obutev z dovolj prostora za prste, posebne vložke za razbremenitev pritiskov in opornice, ki izboljšajo položaj prstov. Fizioterapija s poudarkom na raztezanju kontraktur in krepitvi stopalnih mišic je koristna v začetnih fazah. Pri napredovalih primerih s fiksnimi deformacijami je potrebno kirurško zdravljenje - lahko gre za sprostitev tetiv, prenos tetiv za izboljšanje mišičnega ravnovesja ali za artrodezo sklepov v funkcionalnem položaju. Po operaciji je potrebna rehabilitacija za optimalen rezultat.

 

Mallet prst

Vzroki

• Poškodbe distalnega interfalangealnega sklepa ali ekstenzornih tetiv
  
  
• Degenerativne spremembe sklepov zaradi staranja
  
  
• Revmatoidni artritis ali druga vnetna obolenja sklepov
  
  
• Nošenje prekratkih ali preozkih čevljev
  
  
• Nevrološke motnje z mišičnim neravnovesjem
  
  
• Dedna nagnjenost k nepravilnostim v strukturi stopal
  
  
• Diabetična nevropatija s spremembo mišičnega tonusa

Simptomi

• Značilna deformacija z upogibom samo distalnega interfalangealnega sklepa navzdol
  
  
• Bolečina na konici prsta zaradi povečanega pritiska ob tla
  
  
• Pojav kalusa ali kurjega očesa na konici prsta
  
  
• Težave pri izbiri ustrezne obutve
  
  
• Otekanje distalnega sklepa
  
  
• Nestabilnost pri hoji, zlasti pri aktivnostih, ki zahtevajo stojo na prstih
  
  
• Zmanjšana gibljivost prizadetega sklepa
  
  
• Občasno vnetje okolnih tkiv (bursitis)

Diagnostika 

Diagnoza se postavlja s kliničnim pregledom, kjer se oceni položaj in gibljivost distalnega interfalangealnega sklepa. Rentgensko slikanje omogoča oceno kostnih struktur in stopnjo deformacije. Pregled nevrološkega statusa je pomemben za izključitev nevroloških vzrokov. Pri sumu na revmatično obolenje so potrebne dodatne laboratorijske preiskave za oceno vnetnih markerjev.

Zdravljenje 

Pri začetni, še fleksibilni deformaciji se priporočajo posebni vložki za čevlje, ki razbremenjujejo pritisk na konico prsta, ter opornice, ki držijo distalni sklep v pravilnem položaju. Fizioterapevtske vaje za izboljšanje gibljivosti sklepov in krepitev ekstenzornih mišic lahko upočasnijo napredovanje deformacije. Pri fiksiranih deformacijah je potrebno kirurško zdravljenje, najpogosteje v obliki artroplastike distalnega interfalangealnega sklepa ali artrodeze (zatrditve) sklepa v funkcionalnem položaju. Po operaciji sledi rehabilitacija z vajami za krepitev mišic stopala.

 

---

 

METATARZALGIJA

Metatarzalgija je stanje, ki ga označuje bolečina in vnetje v sprednjem delu stopala, natančneje v predelu metatarzalnih kosti, ki povezujejo srednji del stopala s prsti. Ne gre za specifično bolezen, temveč za skupek simptomov, ki lahko nastanejo zaradi različnih vzrokov. Metatarzalgija se pogosto pojavlja pri športnikih, starejših osebah in ljudeh, ki veliko časa preživijo v stoječem položaju ali nosijo neprimerno obutev. Bolečina se običajno pojavi pod glavicami metatarzalnih kosti in se lahko širi tudi proti prstom, kar lahko pomembno vpliva na kakovost življenja in vsakodnevno aktivnost.

Vzroki

Metatarzalgija lahko nastane zaradi številnih dejavnikov:

• Obutev: Tesni čevlji, previsoke pete ali neprimerna športna obutev lahko povzročijo preobremenitev sprednjega dela stopala.
  
  
• Biomehanika stopala: Določene deformacije stopala, kot so visok stopalni lok (pes cavus), plosko stopalo (pes planus), hallux valgus (izkrivljen palec) ali predolga druga metatarzalna kost, povečujejo tveganje za razvoj metatarzalgije.
  
  
• Prekomerna telesna teža: Dodatna obremenitev povečuje pritisk na metatarzalne kosti.
  
  
• Športne aktivnosti: Tek, ples, košarka in drugi športi, ki vključujejo veliko skakanja ali teka, povečujejo obremenitev sprednjega dela stopala.
  
  
• Morton nevrom: Zadebelitev tkiva okoli živca med metatarzalnimi kostmi, običajno med tretjo in četrto kosto, ki povzroča bolečino in pekoč občutek.
  
  
• Plantarni fasciitis: Vnetje plantarne fascije (vezivnega tkiva na spodnji strani stopala) lahko prispeva k metatarzalgiji.
  
  
• Stres frakture: Majhne razpoke v metatarzalnih kosteh zaradi ponavljajoče se preobremenitve.
  
  
• Artritis: Vnetne bolezni sklepov lahko prizadenejo tudi metatarzofalangealne sklepe.
  
  
• Starost: S staranjem se maščobna blazinica pod sprednjim delom stopala stanjša, kar zmanjša naravno blaženje pritiska.
  
  
• Sladkorna bolezen: Diabetična nevropatija lahko povzroči spremembe v občutenju stopala in pojav metatarzalgije.

Simptomi

Simptomi metatarzalgije se lahko razlikujejo po intenzivnosti in značilnostih, najpogosteje pa vključujejo:

• Bolečina v sprednjem delu stopala: Ostra, pekoča ali zbadajoča bolečina, ki se običajno pojavi pod drugo, tretjo in četrto metatarzalno glavico.
  
  
• Poslabšanje z aktivnostjo: Bolečina se tipično poslabša pri hoji, teku, stoji na prstih ali nošenju neudobne obutve.
  
  
• Občutek kamna v čevlju: Mnogi opisujejo občutek, kot da bi hodili po kamenčku ali zgubani nogavici.
  
  
• Mravljinčenje ali otrplost: Predvsem v primeru, ko je vzrok metatarzalgije pritisk na živce (npr. pri Morton nevromu).
  
  
• Razširjanje bolečine: Bolečina se lahko širi proti prstom ali nazaj proti gležnju.
  
  
• Težave pri hoji: V napredovalih primerih lahko bolečina povzroči spremenjeno hojo in dodatne težave z držo in ravnotežjem.
  
  
• Oteklina: V nekaterih primerih je lahko prisotna tudi rahla oteklina sprednjega dela stopala.

Diagnostika

Ustrezna diagnostika je ključna za določitev natančnega vzroka metatarzalgije in izbiro najprimernejšega zdravljenja.

Diagnostični proces vključuje klinični pregled, pri katerem se izvaja palpacija stopal in opazovanje vzorca hoje. Pomemben del je tudi anamneza, kjer se zbirajo podatki o simptomih in dejavnikih tveganja. Po potrebi se opravijo različne slikovne preiskave (RTG za kostne strukture, UZ za mehka tkiva, MRI za natančnejši prikaz). V nekaterih primerih so potrebne tudi laboratorijske preiskave za izključitev sistemskih vnetnih obolenj.

Zdravljenje

Zdravljenje metatarzalgije je odvisno od vzroka in resnosti stanja. Večina primerov se lahko uspešno zdravi s konzervativnimi metodami:

Konzervativno zdravljenje:

• Počitek in prilagoditev aktivnosti: Zmanjšanje aktivnosti, ki povzročajo bolečino, predvsem tekov in skokov.
  
  
• RICE metoda: Počitek (Rest), Led (Ice), Kompresija (Compression) in Elevacija (Elevation) za zmanjšanje bolečine in otekline.
  
  
• Zdravila: Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) za zmanjšanje bolečine in vnetja.
  
  
• Primerna obutev: Čevlji s širokim sprednjim delom, dobrim blaženjem in ustrezno podporo stopalnemu loku.
  
  
• Ortopedski vložki in blazinice
  
  
• Fizioterapija: vaje za raztezanje in krepitev mišic stopala in gležnja, masaža mehkih tkiv
  
  

Naprednejše zdravljenje:

• Kortikosteroidne injekcije: Pri hudih vnetjih se lahko uporabijo kortikosteroidne injekcije neposredno v prizadeto območje za zmanjšanje vnetja.
  
  
• Kirurško zdravljenje: V primerih, ko konzervativno zdravljenje ni uspešno, lahko pride v poštev operacija:

• Odstranitev nevroma pri Morton nevromu
• Osteotomija (preoblikovanje kosti) pri strukturnih nepravilnostih
• Korekcija deformacij stopala, kot je hallux valgus
• Stabilizacija zlomov
  
  

• Regenerativne terapije: Novejše metode vključujejo injekcije plazme, bogate s trombociti (PRP), ali matičnih celic za pospešitev celjenja.

 

---

 

MORTONOV NEVROM

Mortonov nevrom je pogosta težava, ki se pojavi kot posledica zadebelitve tkiva okoli živca, ki vodi do prstov na nogi. Najpogosteje prizadene živec med tretjim in četrtim prstom. Gre za stanje, ki povzroči bolečino, pekoč občutek in otrplost na sprednjem delu stopala. Čeprav ni življenjsko nevarno, lahko drastično zmanjša kakovost življenja zaradi omejene mobilnosti in stalne nelagodnosti pri hoji.

Vzroki

Mortonov nevrom nastane zaradi več možnih vzrokov:

• Neprimerna obutev: Pretesna obutev, zlasti čevlji s koničastimi predeli ali visokimi petami, lahko stisne živce v stopalu in povzroči njihovo draženje.
  
  
• Biomehanske nepravilnosti stopala. Vključno s ploskim stopalom, visokimi stopalnimi loki, pronacijo stopala (pretirana rotacija navznoter) ali drugimi deformacijami, ki povečajo pritisk na živce.
  
  
• Ponavljajoča se travma: Športi, ki vključujejo tek in skakanje, lahko povzročijo mikro poškodbe tkiva, ki vodijo v nastanek nevroma.
  
  
• Anatomske posebnosti: Nekateri ljudje imajo anatomsko bolj utesnjene prostore med stopalnicami, kar povečuje možnost zatikanja živca.
  
  
• Dejavnosti z visokim vplivom: Balet, tek, tenis in drugi športi, ki obremenjujejo sprednji del stopala, lahko prispevajo k razvoju tega stanja.

Simptomi

Ključni simptomi Mortonovega nevroma vključujejo:

• Pekoča bolečina v sprednjem delu stopala, najpogosteje med tretjim in četrtim prstom, ki se lahko širi proti prstom
  
  
• Občutek tujka v čevlju: Pogosto pacienti opisujejo, kot da hodijo na kamenčku ali da je nogavica zmečkana pod stopalom
  
  
• Mravljinčenje, odrevenelost ali zbadanje v prizadetih prstih
  
  
• Poslabšanje simptomov ob nošenju ozkih čevljev ali ob obremenitvi stopala
  
  
• Začasno olajšanje po sezutju čevljev, masaži stopala ali počitku
  
  
• Pojav bolečine je najpogostejši med hojo, a lahko vztraja tudi v mirovanju
  
  
• Odsotnost vidnih zunanjih sprememb: ni modric, oteklin ali rdečice

Diagnostika

Diagnostika Mortonovega nevroma se začne z anamnezo, torej pogovorom o simptomih, kot so pekoča bolečina, mravljinčenje in otrplost prstov. Sledi klinični pregled s pritiskom med stopalnice za odkrivanje občutljivega mesta. Mullerjev test vključuje stisk stopala ob sočasnem pritisku med stopalnicami, kar izzove značilno bolečino. Za potrditev diagnoze se pogosto uporablja ultrazvok, ki pokaže zadebelitev živca. V nejasnih primerih je koristna magnetna resonanca za natančnejši prikaz mehkih tkiv. Diagnostična blokada z lokalnim anestetikom predstavlja učinkovito metodo, saj izginotje bolečine po injekciji potrjuje diagnozo. Občasno se za izključitev drugih vzrokov uporablja tudi elektromiografija (EMG). 

Zdravljenje

Zdravljenje Mortonovega nevroma lahko poteka na več načinov:

Konzervativno zdravljenje

• Sprememba obutve: Izbira čevljev s širšim prednjim delom in nižjo peto je pogosto prvi korak.
  
  
• Ortopedski vložki in podpora stopalnim lokom: Pomagajo razbremeniti pritisk na živec.
  
  
• Protibolečinska zdravila: Nesteroidni antirevmatiki (NSAID) za zmanjšanje bolečine in vnetja.
  
  
• Kortikosteroidne injekcije: Lokalno injiciranje za zmanjšanje vnetja in bolečine.
  
  
• Krioterapija: Hlajenje prizadetega področja za zmanjšanje bolečine.
  
  
• Fizioterapija: Vaje za raztezanje in krepitev stopalnih mišic.

 

Operativno zdravljenje

• Dekompresija živca: Operativna sprostitev ligamentov in drugih struktur, ki pritiskajo na živec.
  
  
• Nevrektomija: Kirurška odstranitev zadebeljenega dela živca, kar lahko povzroči trajno izgubo občutka v delu stopala, a odpravi bolečino.

 

---

 

AHILOVA TENDINOPATIJA

Ahilova tendinopatija se najpogosteje kaže kot bolečina in občutljivost v predelu Ahilove tetive – največkrat od 2 do 6 cm nad narastiščem tetive na petnico. Bolečina je običajno hujša zjutraj, ob prvih korakih po vstajanju ali po daljši neaktivnosti, med aktivnostjo pa se lahko nekoliko zmanjša, a se pogosto okrepi po naporu. Pogosti so občutki zategnjenosti ali otrdelosti v tetivi, še posebej pri raztezanju mečnih mišic. V nekaterih primerih je tetiva tudi zadebeljena in občutljiva na dotik. Ob napredovali tendinopatiji se lahko pojavijo krepitacije (pokanje ob gibanju), zmanjšana moč v mečni muskulaturi in občasna oteklina.

Vzroki

Ahilova tendinopatija je posledica preobremenitve tetive in ponavljajočih se mikrotravm brez zadostne regeneracije. Najpogosteje se pojavlja pri tekačih, skakalcih in športnikih, ki izvajajo ponavljajoče se eksplozivne gibe (npr. nogometaši, košarkarji, tenisači). Vzroki vključujejo:

• Nenadno povečanje intenzivnosti ali trajanja aktivnosti
  
  
• Tek po trdi podlagi ali hribu navzgor
  
  
• Nepravilna biomehanika (npr. plosko stopalo, prekomerna pronacija)
  
  
• Slaba obutev brez ustrezne opore
  
  
• Zmanjšana gibljivost mečnih mišic ali neustrezen ogrevalni program

Degenerativne spremembe, kot so starostno pogojene spremembe v tetivnem tkivu, prav tako povečajo tveganje.

Diagnostika

Diagnoza se postavi na osnovi kliničnega pregleda, pri katerem je prisotna lokalna bolečina ob palpaciji Ahilove tetive, pogosteje na njenem srednjem delu (mid-portion tendinopatija). Lahko je prisotna zadebelitev tetive, zmanjšana gibljivost in bolečina ob ekscentričnem napenjanju.

Za izključitev drugih poškodb (npr. paratendinitisa, rupture) ali za oceno obsega degenerativnih sprememb se pogosto uporabita ultrazvok (ki pokaže zadebelitev tetive, hipoehogene spremembe in povečano vaskularizacijo) ter MRI (za natančno slikovno diagnostiko v primeru hujših simptomov ali dvoma o diagnozi).

Zdravljenje

Zdravljenje je sprva konzervativno in vključuje zmanjšanje obremenitev, izogibanje bolečinskim gibom, ter izvajanje specializiranih vaj. Temelj terapije so ekscentrične vaje za mečne mišice (npr. Alfredsonov program), ki dokazano pospešujejo celjenje tetive. V sklopu konzervativnega zdravljenja so tudi manualne tehnike, raztezne vaje za mečne mišice, elektroterapija (TENS, ultrazvok), kineziotaping ter uporaba ortopedskih vložkov za zmanjšanje prenapetosti Ahilove tetive.

V primeru trdovratnih simptomov se lahko uporabijo naprednejše metode kot so udarni valovi, PRP injekcije ali v skrajnih primerih kirurška debridementa tetive. Celotna rehabilitacija lahko traja več tednov do mesecev, v težjih primerih pa tudi 6–12 mesecev.

 

---

 

ZLOM PETNICE (Calcaneusa)

Zlom petnice povzroča močno bolečino v peti, oteklino, podplutbe in nezmožnost obremenitve prizadete noge. Bolnik težko hodi ali sploh ne more stati na prizadeti nogi. Lahko se pojavijo deformacija pete in širitev zadnjega dela stopala. V hujših primerih zloma petnice pride tudi do bolečin ob straneh gležnja zaradi razmika kosti.

Vzroki

Poškodba pogosto nastane ob večji sili in je običajno posledica visokoenergijskega travmatskega dogodka, npr. padca z višine, kjer sila potuje od pete navzgor (aksialna sila). Možna je tudi poškodba pri prometni nesreči ali pri športih z velikimi silami na stopalo (npr. plezanje, gimnastika). Redkeje gre za stresni zlom zaradi ponavljajoče se preobremenitve (npr. pri tekačih).

Zlom petnice je lahko intraartikularen (v sklepu – najpogostejši) ali ekstraartikularen (izven sklepa). Pogosto so prisotne še druge poškodbe – predvsem zlomi vretenc ali drugih kosti spodnjih okončin.

Diagnoza

Klinični znaki se kažejo ob znatni bolečini in oteklini v področju pete, težavah pri obremenjevanju in hematomu. Za potrditev diagnoze se uporablja RTG (rentgen) – standardno v dveh projekcijah. Pogosto je potrebna tudi CT preiskava, da se natančneje oceni razmestitev kostnih fragmentov, vključenost sklepne površine in se na podlagi tega načrtuje zdravljenje.

Pomembna je ocena Böhlerjevega kota, ki je pri zlomih zmanjšan – to kaže na vdrtje sklepne ploskve.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od vrste zloma:

Konzervativno zdravljenje: 

Konzervativno zdravljenje je primerno za stabilne, nepremaknjene zlome. Vključuje imobilizacijo (longeta ali ortoza) ter razbremenitev noge za 6–8 tednov (brez obremenitve), nato postopna rehabilitacija.

Kirurško zdravljenje

Operativno zdravljenje poteka pri premaknjenih intraartikularnih zlomih, kjer je nujna rekonstrukcija sklepne površine. Obsega osteosintezo z vijaki in ploščico.
Rehabilitacija vključuje fizikalno terapijo, vadbo gibljivosti in postopno vračanje obremenitve. Dolgotrajna posledica je lahko zmanjšana gibljivost, bolečina pri dolgotrajni obremenitvi ter tveganje za posttravmatsko artrozo. Celjenje je pogosto počasno, še posebej pri kadilcih in diabetikih.

 

---