POŠKODBE ROKE

Roka je sestavljena zapleteno in natančno. Ogrodje sestavljajo kosti prstov in dlančnice. Sklepi povezujejo kosti in omogočajo gibanje. Vezi utrjujejo sklepe. Za gibanje so potrebne kite / tetive, ki z vlekom premikajo sklepe ter mišice, ki so motorji kit / tetiv. Živci pa v mišice privedejo električne impulze in jim na ta način dajo ukaz, da se začnejo krčiti, kar privede do giba.

Ravnovesje vseh teh struktur je tako ključno za dobro delovanje oz. funkcijo roke. Vse strukture ležijo oz. potekajo ena zraven druge. Poškodbe tako v večini primerov ne prizadanejo samo ene od teh struktur, ampak še vse sosednje.

Zato je potrebno poškodbe roke obravnavati celostno, roko pa kot specifičen “organ”, ki nam omogoča zelo zapletene gibe.

Najpogostejše so vrezne rane, ki mnogokrat ne poškodujejo samo kože, ampak tudi spodaj ležeče kite / tetive. Vsaka poškodba povzroči brazgotinjenje, kar pomeni, da med poškodovanimi strukturami nastajajo zarastline, ki ne omogočajo več normalnega drsenja.

Zlomi pa “od znotraj” prav tako poškodujejo nad kostjo ležeče kite / tetive. Za cejenje kosti je potrebno mirovanje, kar dosežemo z imobilizacijo (opornice, mavec…), ali z operativnim zdravljenjem pri katerem uporabimo nabodne žice ali namenske ploščice in vijake.

Po vsaki poškodbi je potrebna zgodnja rehabilitacija, da med poškodovanimi strukturami v procesu zdravljenja in brazgotinjenja nastane čim manj zarastlin.

POŠKODBE ZAPESTJA

Zapestje sestavljajo sklepna površina koželjnice (radiusa), sklepna površina podlaktnice (ulne) i osem zapestnih koščic. Koželjnica in podlaktnica imata tudi svoj sklep (distalni radio-ulnarni sklep), ki omogoča rotacijo podlakti okrog vzdolžne osi – pronacijo in supinacijo.

Koželjnica tvori sklep neposredno s sosednjima koščicama, čolničkom in lunico (skafoidom in lunatumom). Med glavico podlaktnice in trivogelnico (trikvetrumom) in delom lunice pa je vsavljena še vezivno-hrustrančna struktura podobna meniskusi v kolenu (TFCC), vendar je nekoliko drugače
sestavljena.

Zapestne koščice so med seboj povezane s t.i. intrinzičnimi vezmi, iz koželjnice in podlahtnice pa se na zapestne koščice naraščajo t.i. ekstrinzične vezi.

Na same zapestne koščice se ne narašča nobena kita / tetiva. Vse potekajo preko zapestja in se naraščajo na baze dlančnic.

Najpogostejša poškodba zapestja je zlom končnega dela koželjnice (zlom distalnega radiusa), ki mu je lahko pridružena še poškodba sosednje podlaktnice. Glede na tip zloma, ali ne zajema sklepne površine ali sega v sam sklep, ter na razmik med posameznimi kostnimi odlomki, se odločimo bodisi za konzervativno (neoperativno) zdravljenje ali za operacijo.

Med zapestnimi koščicami je največkrat zlomljen skafoid. Zaradi precej specifične prekrvavitve te koščice je zdravljenje lahko zelo zapleteno, saj se nekateri tipi zlomov slabo ali celo ne zaraščajo.

Tako je pri vsakem zlomu skafoida potrebna natančna presoja ali je zlom mogoče zdraviti konzervativno (brez operacije) ali pa je potrebna operacija.

Pri padcih na iztegnjeno zapestje se lahko poškodujejo tudi vezi med posameznimi zapestnimi koščicami. Največkrat je poškodovana intrinzična vez med čolničkom in lunico (skafo-lunatni intrinzični ligament – SLIL). Vez je sestavljena iz treh delov. Za oceno kakšen delež vezi je poškodovan – ali gre za raztrganino celotne vezi oz. popolno raztrganino ali za samo delno reztrganino vezi, je potreben natančen klinični pregled in po potrebi še slikanje z magnetno resonanco (MRI).

Pri popolnih raztrganinah se sosednji koščici razmakneta in postavita vsaka v svoj položaj iztega in upogiba in se pri gibanju z zapestjem gibata v nasprotnih smereh namesto v isti. Zaradi tega lahko sčasoma pride do postopne obrabe hrustanca. Popolne raztrganine je zaradi tega potrebno oz. priporočljivo zdraviti operativno.

Pri padcih na iztegnjeno roko in pri sunkovitih krožnih obremenitvah zapestja lahko pride tudi do poškodbe vezivno hrustančne ploščice (TFCC). Pri nekaterih poškodbah lahko pride samo do poškodbe dela, ki predstavlja meniskus, pri drugih pa do boškodbe samo dela, ki predstavlja vezi, v nekaterih primerih pa do kombinacije poškodbe obeh delov.

Za oceno kateri del TFCC je poškodovan, je najboljši natančen klinični pregled in po potrebi še slikanje z magnetno resonanco
(MRI). Večino poškodb TFCC se lahko zdravi konzervativno (brez operacije) oz. funkcionalno (z zgodnjim, vendar kontroliranim načinom razgibavanja in postopnega obremenjevanja), po potrebi tudi s posebnimi opornicami. Nekatere poškodbe pa je potrebno zdraviti operativno. V tem primeru se poškodbe oskrbi artroskopsko – s posebnimo kamero in inštrumenti, ki se jih v zapestni sklep uvede skozi nekaj milimetrov velike incizije oz. portale.