POŠKODBE ROKE

Ne glede na to, na katerem predelu roke in na kakšen način vas pestijo bolečine ali poškodbe, vam bodo naši strokovnjaki priskočili na pomoč. Z napredno diagnostiko in individualnim načrtom zdravljenja vas spremljamo skozi celoten proces zdravljenja in rehabilitacije za hitro okrevanje. Roka je kompleksen in natančno grajen del človeškega telesa, katerega ogrodje sestavljajo kosti prstov in dlančnic. Te kosti povezujejo sklepi, ki zagotavljajo širok razpon gibov in omogočajo natančne premike. Za oporo sklepov roke skrbijo vezi, ki jih utrjujejo. Da pa roka lahko doseže funkcionalnost, so znotraj nje živci, ki privedejo električne impulze in jim na tovsrten način podajo ukaz za krčenje, kar sproži gibanje.

Ravnovesje vseh teh struktur je ključno za pravilno delovanje in funkcionalnost roke. Ker te strukture ležijo tesno skupaj, poškodbe pogosto prizadenejo več struktur hkrati, kar zahteva celostno obravnavo. Naj gre za ureznine, zlome ali ostale poškodbe, je vse potrebno tretirati celostno, saj je roka zelo kompleksen “organ”, ki omogoča zepletene gibe.

Med najpogostejšimi poškodbami oziroma boleznimi na področju roke so:

• POŠKODBE ZAPESTJA
• ZLOMI KOSTI
• VREZNE RANE
• SINDROM KARPALNEGA KANALA
• PRESKAKAJOČI ali SPROŽILNI PRST (trigger finger)
• DUPUYTRENOVA KONTRAKTURA
• GANGLION
• RIZARTROZA
• SINDROM KUBITALNEGA KANALA
• POŠKODBE VEZI V ZAPESTJU
• POŠKODBA MENISKUSA ZAPESTJA
• ZLOM NAVIKULARNE KOSTI (SCAPHOID)
• ARTROZA (OBRABA) ZAPESTJA
• SLABO IN NEPRAVILNO ZARAŠČENI ZLOMI DISTALNEGA RADIUSA (KOŽELJNICE)

 

 

POŠKODBE ZAPESTJA

Zapestje sestavljajo sklepna površina koželjnice (radiusa), sklepna površina podlaktnice (ulne) in osem zapestnih koščic. Koželjnica in podlaktnica imata tudi svoj sklep (distalni radio-ulnarni sklep), ki omogoča rotacijo podlakti okrog vzdolžne osi – pronacijo in supinacijo.

Koželjnica tvori sklep neposredno s sosednjima koščicama, čolničkom in lunico (skafoidom in lunatumom). Med glavico podlaktnice in trivogelnico (trikvetrumom) in delom lunice pa je vsavljena še vezivno-hrustrančna struktura podobna meniskusi v kolenu (TFCC), vendar je nekoliko drugače sestavljena.

Zapestne koščice so med seboj povezane s t.i. intrinzičnimi vezmi, iz koželjnice in podlahtnice pa se na zapestne koščice naraščajo t.i. ekstrinzične vezi. Na same zapestne koščice se ne narašča nobena kita / tetiva. Vse potekajo preko zapestja in se naraščajo na baze dlančnic.

Najpogostejša poškodba zapestja je zlom končnega dela koželjnice (zlom distalnega radiusa), ki mu je lahko pridružena še poškodba sosednje podlaktnice. Glede na tip zloma, ali ne zajema sklepne površine ali sega v sam sklep, ter na razmik med posameznimi kostnimi odlomki, se odločimo bodisi za konzervativno (neoperativno) zdravljenje ali za operacijo.

Med zapestnimi koščicami je največkrat zlomljen skafoid. Zaradi precej specifične prekrvavitve te koščice je zdravljenje lahko zelo zapleteno, saj se nekateri tipi zlomov slabo ali celo ne zaraščajo.Tako je pri vsakem zlomu skafoida potrebna natančna presoja ali je zlom mogoče zdraviti konzervativno (brez operacije) ali pa je potrebna operacija.

Pri padcih na iztegnjeno zapestje se lahko poškodujejo tudi vezi med posameznimi zapestnimi koščicami. Največkrat je poškodovana intrinzična vez med čolničkom in lunico (skafo-lunatni intrinzični ligament – SLIL). Vez je sestavljena iz treh delov. Za oceno kakšen delež vezi je poškodovan – ali gre za raztrganino celotne vezi oz. popolno raztrganino ali za samo delno reztrganino vezi, je potreben natančen klinični pregled in po potrebi še slikanje z magnetno resonanco (MRI).

Pri popolnih raztrganinah se sosednji koščici razmakneta in postavita vsaka v svoj položaj iztega in upogiba in se pri gibanju z zapestjem gibata v nasprotnih smereh namesto v isti. Zaradi tega lahko sčasoma pride do postopne obrabe hrustanca. Popolne raztrganine je zaradi tega potrebno oz. priporočljivo zdraviti operativno.

Pri padcih na iztegnjeno roko in pri sunkovitih krožnih obremenitvah zapestja lahko pride tudi do poškodbe vezivno hrustančne ploščice (TFCC). Pri nekaterih poškodbah lahko pride samo do poškodbe dela, ki predstavlja meniskus, pri drugih pa do boškodbe samo dela, ki predstavlja vezi, v nekaterih primerih pa do kombinacije poškodbe obeh delov.

Za oceno kateri del TFCC je poškodovan, je najboljši natančen klinični pregled in po potrebi še slikanje z magnetno resonanco
(MRI). Večino poškodb TFCC se lahko zdravi konzervativno (brez operacije) oz. funkcionalno (z zgodnjim, vendar kontroliranim načinom razgibavanja in postopnega obremenjevanja), po potrebi tudi s posebnimi opornicami. Nekatere poškodbe pa je potrebno zdraviti operativno. V tem primeru se poškodbe oskrbi artroskopsko – s posebnimo kamero in inštrumenti, ki se jih v zapestni sklep uvede skozi nekaj milimetrov velike incizije oz. portale.

 

---

 

ZLOMI KOSTI

Zlomi kosti poškodujejo roko tudi "od znotraj," saj pogosto prizadenejo kite in tetive, ki ležijo nad poškodovano kostjo. Za pravilno celjenje kosti je nujno mirovanje, ki ga dosežemo z imobilizacijo poškodovane roke (opornice, mavec) ali z operativnim zdravljenjem, pri katerem uporabimo nabodne žice, ploščice in vijake. Po vsaki poškodbi je ključna zgodnja rehabilitacija, saj zmanjša tveganje za nastanek zarastlin in pomaga ohraniti gibljivost ter funkcionalnost roke. V našem centru zagotavljamo celostno spremljanje pacientov od prve zdravniške obravnave do zaključka rehabilitacije.

 

---

 

VREZNE RANE

Med najpogostejše poškodbe roke, za katere je večinokrat potreben kirurški poseg, sodijo vrezne rane, ki mnogokrat ne poškodujejo zgolj kože, ampak tudi globje strukture, kot so kite in tetive. Tovrstne poškodbe struktur v roki povzročijo brazgotinjenje, zaradi katerega nastajajo zarastline, ki omejujejo normalno drsenje in gibljivost kite.

 

---

 

SINDROM KARPALNEGA KANALA

Sindrom karpalnega kanala je pogosta težava, ki nastane zaradi pritiska na mediani živec, ki poteka skozi zapestje v karpalnem kanalu. T a je odgovoren za občutljivost v delu dlani in prstov ter za nadzor nekaterih mišic roke. Ko pride do stiska tega živca, se pojavijo neprijetni simptomi, ki lahko vplivajo na vsakodnevne dejavnosti.

Simptomi

Najpogostejši simptomi sindroma karpalnega kanala vključujejo:

• Mravljinčenje, odrevenelost ali pekoč občutek v palcu, kazalcu, sredincu in polovici prstanca.
• Bolečina v zapestju, ki se lahko širi navzgor proti komolcu ali navzdol proti dlani.
• Slabši oprijem in težave pri držanju predmetov.
• Občutek šibkosti v roki, ki lahko vodi do padanja predmetov.
• Simptomi so pogosto bolj izraziti ponoči ali zjutraj.

Vzroki in dejavniki tveganja

Karpalni kanal je ozek prostor v zapestju, kjer potekajo tetive in mediani živec. Ko pride do otekanja tkiva, vnetja ali drugih sprememb v tem predelu, se poveča pritisk na živec. Možni vzroki in dejavniki tveganja vključujejo:

• Prekomerna uporaba roke in zapestja (npr . tipkanje, uporaba miške, ročno delo).
• Ponavljajoči se gibi ali dolgotrajno obremenjevanje zapestja.
• Poškodbe zapestja, kot so zlomi ali udarci.
• Hormonske spremembe, na primer med nosečnostjo ali menopavzo.
• Določene bolezni, kot so sladkorna bolezen, revmatoidni artritis ali bolezni ščitnice.
• Genetika, saj je karpalni kanal pri nekaterih ljudeh naravno ožji.

Diagnoza

Za postavitev diagnoze zdravnik običajno pregleda simptome in anamnezo ter izvede fizični pregled, ki zajema test občutjivosti in gibljivost zapestja.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od resnosti simptomov in vzroka težave. Možnosti vključujejo:

• Imobilizacija zapestja: Uporaba opornice, zlasti ponoči, da zapestje ostane v nevtralnem položaju.
• Fizioterapija: Vključuje raztezne in krepilne vaje za zapestje in roko.
• Protivnetna zdravila: Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) lahko zmanjšajo oteklino in bolečino.
• Hladni obkladki: Za lajšanje otekline in neugodja.
• Kortikosteroidne injekcije: Uporabljajo se za zmanjšanje vnetja in pritiska na živec.
• Kirurško zdravljenje: Pri hudih primerih ali kadar konzervativno zdravljenjene pomaga, se lahko izvede operacija za sprostitev medianega živca (dekompresija karpalnega kanala).

 

---

 

PRESKAKUJOČI - SPROŽILNI PRST (angl. trigger finger)

Preskakujoči ali sprožilni prst (angl. trigger finger) je stanje, pri katerem se prst zatakne v ukrivljenem položaju in ga je težko iztegniti. Pogosto ga spremlja bolečina in občutek "preskoka" ali "zaklepanja" med premikanjem prsta. Stanje nastane zaradi vnetja ali zadebelitve kit in njihovih ovojnic v dlani, ki so odgovorne za gibanje prstov. Prizadeti so lahko vsi prsti, najpogosteje pa palec, sredinec ali prstanec.

Simptomi:

• Zaklepanje ali preskakovanje prsta: Prst ostane ukrivljen in ga je težko iztegniti, pri tem pa lahko preskoči ali sproži občutek "klika"
• Bolečina: Občutek bolečine v dlani ali vzdolž prizadete kite, predvsem pri premikanju prsta.
• Oteklina ali zatrdlina: Na dlančni strani roke, običajno na bazi prsta, se lahko pojavi občutljiva zatrdlina ali oteklina.
• Jutranja togost: Simptomi so pogosto hujši zjutraj ali po daljšem obdobju neuporabe roke.

Vzroki in dejavniki tveganja

Sprožilni prst nastane zaradi vnetja ali zadebelitve ovojnice, ki obdaja kito prsta. To oteži gladko drsenje kite skozi ovojnico in povzroči zaklepanje.

Dejavniki tveganja:

• Ponavljajoči se gibi: Dolgotrajno obremenjevanje rok (npr . pri delu z orodjem, igranju inštrumentov ali tipkanju).
• Poklici in hobiji: Pogosteje prizadene ljudi, ki uporabljajo roke za ponavljajoče se prijemalne ali pritiskalne gibe.
• Bolezni: Stanja, kot so sladkorna bolezen, revmatoidni artritis ali protin, povečujejo tveganje.
• Starost in spol: Pogosteje prizadene ljudi, starejše od 40 let, in je pogostejši pri ženskah.

Diagnoza

Diagnoza temelji na simptomih in pregledu, pri čemer bo zdravnik preveril gibljivost in zaklepanje prsta, občutljivost ali prisotnost zatrdline na dlančni strani roke ter občutek "klika" med premikanjem prsta, pri čemer dodatne preiskave, kot so rentgen ali ultrazvok, običajno niso potrebne.

Zdravljenje

Zdravljenje sprožilnega prsta je odvisno od resnosti stanja.

• Počitek: Omejitev dejavnosti, ki obremenjujejo prst, je ključna za zmanjšanje vnetja.
• Imobilizacija: Uporaba opornice za preprečitev gibanja prsta in omogočanje počitka.
• Protivnetna zdravila: Uporaba nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID) za zmanjšanje bolečine in otekline.
• Fizioterapija: Raztezne in krepilne vaje za kite in sklepe.
• Hladni obkladki: Za lajšanje bolečine in otekanja.
• Kortikosteroidne injekcije: Učinkovito zmanjšajo vnetje in olajšajo gibanje prsta. Učinek je lahko dolgotrajen, vendar v nekaterih primerih potrebujete več injekcij.
• Kirurško zdravljenje: Če konzervativno zdravljenje ne pomaga ali je stanje napredovalo, se lahko izvede manjši kirurški poseg za sprostitev kite.

 

---

 

DUPUYTRENOVA KONTAKTURA

Dupuytrenova kontraktura je kronično stanje, pri katerem pride do zadebelitve in skrajšanja vezivnega tkiva (fascije) v dlani. To vodi do ukrivljenosti prstov, ki jih ni mogoče povsem iztegniti. Stanje se običajno razvija počasi, najpogosteje pa prizadene prstanec in mezinec. Čeprav je bolezen redko boleča, lahko resno ovira delovanje roke in otežuje vsakodnevne aktivnosti.

Simptomi

Dupuytrenova kontraktura se običajno začne z blagimi simptomi, ki se postopoma stopnjujejo:

• Zadebelitev kože dlani: Sprva lahko opazite majhne zatrdline ali vozliče na dlančni strani roke, blizu baze prstov.
• Vlaknaste vrvi: Sčasoma se lahko zadebeljeno tkivo razvije v vrv podobne strukture, ki vleče prste proti dlani.
• Ukrivljenost prstov: Prsti, najpogosteje prstanec in mezinec, ostanejo v ukrivljenem položaju, kar onemogoča njihovo popolno iztegnitev.
• Omejena funkcionalnost: Oteženo je prijemanje, rokovanje in izvajanje vsakodnevnih opravil.

Vzroki in dejavniki tveganja

Natančen vzrok Dupuytrenove kontrakture ni znan, vendar so znani dejavniki, ki povečujejo tveganje:

• Genetika: Pogostejša je pri ljudeh s severnoevropskim poreklom.
• Starost: Najpogosteje se pojavlja pri ljudeh, starejših od 50 let.
• Spol: Moški so bolj dovzetni za razvoj tega stanja, običajno v hujši obliki.
• Drugi dejavniki: Stanje je povezano z določenimi boleznimi (sladkorna bolezen, epilepsija), kajenjem, uživanjem alkohola ter dolgotrajno fizično obremenitvijo rok.

Diagnoza

Diagnoza temelji na kliničnem pregledu, saj Dupuytrenova kontraktura običajno ne zahteva posebnih preiskav.

Zdravnik bo preveril:

• Prisotnost zatrdlin in vrvi: Na dlančni strani roke.
• Obseg gibanja prstov: Kako dobro lahko iztegnete prste.
• Test ukrivljenosti prstov: Na primer test ravne mize, kjer poskušate roko položiti popolnoma ravno na površino.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od stopnje kontrakture in vpliva na funkcijo roke.

• Opazovanje: Če ni izrazite omejitve gibanja, zdravljenje ni vedno potrebno.
• Raztezne vaje in fizioterapija: Priporočljive v zgodnjih fazah, čeprav pogosto ne preprečijo napredovanja bolezni.
• Injekcije kolagenaze ali kortikosteroidov: Kolagenaza pomaga razgraditi zadebeljeno tkivo, kar omogoča izteg prsta.
• Iglična aponevrotomija: Minimalno invaziven postopek, pri katerem zdravnik z iglo pretrga vlaknaste vrvi v dlani, da omogoči boljše gibanje prstov.
• Kirurško zdravljenje: Kirurško zdravljenje vključuje različne postopke, od katerih je fasciektomija standardni postopek, kjer se kirurško odstrani zadebeljeno tkivo. Pri hujših primerih pa se izvede dermofasciektomija, kjer poleg fascije odstranimo tudi prizadeto kožo, ki jo nadomestimo s presadkom, s čimer se zmanjša tveganje za ponovitev bolezni. Okrevanje po operaciji običajno vključuje fizioterapijo, ki pomaga obnoviti gibljivost in moč roke.

 

---

 

GANGLION

Ganglion je benigna cista, ki nastane na sklepih ali tetivnih ovojnicah, najpogosteje na zapestju, prstih ali nogah. Gre za napolnjeno vrečko tekočine, ki se običajno pojavi kot izbočenina ali grba, lahko pa povzroči bolečino, občutljivost ali omejeno gibanje, če pritisne na živce ali okoliška tkiva.

Simptomi

• Izboklina: Ganglioni so najpogosteje vidni kot mehke, okrogle izbokline na koži, velikost pa se lahko spreminja.
• Bolečina: Če cista pritisne na živce, lahko povzroči bolečino, mravljinčenje ali občutek odrevenelosti, zlasti pri gibanju sklepa.
• Omejena gibljivost: V primeru, da je ganglion na območju sklepa ali tetive, lahko omeji gibanje prizadetega dela telesa.
• Počasna rast: Ganglion običajno raste počasi, vendar se lahko pojavi nenadoma.

Vzroki

Natančen vzrok nastanka gangliona ni vedno znan, vendar so nekateri možni dejavniki tveganja:

• Ponavljajoča se obremenitev sklepa: Pogosto se pojavijo pri ljudeh, ki opravljajo delo, ki vključuje ponavljajoče se gibe.
• Poškodbe: Prejšnje poškodbe sklepov ali tetiv lahko povzročijo nastanek gangliona.
• Starost: Pogosteje se pojavijo pri odraslih, zlasti med 20. in 40. letom.
• Ženski spol: Ženske so bolj nagnjene k nastanku ganglionov kot moški.

Diagnoza

Ganglion običajno ni treba diagnosticirati z naprednimi preiskavami, saj je prepoznavanje enostavno na podlagi kliničnega pregleda. V nekaterih primerih zdravnik lahko izvede naslednje preiskave:

• Ultrazvok: Da bi potrdili naravo ciste in preverili, ali ni povezana z drugimi težavami.
• Rentgenski posnetki: Če obstaja sum, da ganglion izhaja iz sklepa ali da je povezan s poškodbami kosti, lahko zdravnik priporoči rentgenski pregled.

Zdravljenje

Večina ganglionov ne zahteva zdravljenja, še posebej, če ne povzročajo bolečin ali omejitve gibanja. Vendar pa obstajajo različne možnosti zdravljenja:

• Punkcija: V tem postopku zdravnik izčrpa tekočino iz gangliona z iglo. To lahko začasno zmanjša izboklino, vendar se ganglion v nekaterih primerih lahko ponovno pojavi.
• Injekcije kortikosteroidov: Včasih se uporabljajo za zmanjšanje vnetja in zmanjšanje velikosti ciste.
• Kirurško odstranjevanje: Če ganglion povzroča bolečine, omejuje gibanje ali se ponavlja, je lahko potrebna operacija za njegovo odstranitev. To vključuje odstranitev ciste in dela tetivnih ovojnic, da se zmanjša tveganje za ponovni pojav.

 

---

 

RIZARTROZA

Rizartroza je obrabna bolezen sklepa, ki prizadene osnovni del palca, to je karpometakarpalni sklep, kjer se sestajajo prvi metakarpal (kost palca) in trapezasta kost (kost v zapestju). Gre za degenerativno bolezen, ki vodi v postopno obrabo hrustanca v sklepu, kar povzroči bolečino, otrdelost, vnetje in omejeno gibljivost sklepa.

Simptomi

• Bolečina: Bolečina v osnovi palca, zlasti pri opravljanju nalog, ki vključujejo prijemanje, kot je dvigovanje predmetov, pisanje ali uporaba telefona. Bolečina se lahko povečuje tudi pri uporabi palca za pritiskanje ali vrtenje.
• Oteklina: Občutek otekline v območju sklepa zaradi vnetja.
• Omejena gibljivost: Zmanjšana sposobnost premikanja palca, kar vpliva na vsakodnevne aktivnosti, kot so odpiranje steklenic ali prijemanje predmetov.
• Deformacija sklepa: V napredovalih primerih se lahko pojavi deformacija sklepa, ki postane opazna kot izboklina na osnovi palca.

Vzroki in dejavniki tveganja

Rizartroza je običajno posledica postopne obrabe hrustanca, vendar so lahko vzroki in dejavniki tveganja naslednji:

• Starost: Rizartroza je pogostejša pri starejših ljudeh, saj se z leti naravno obrablja hrustanec v sklepih.
• Spol: Ženske so bolj nagnjene k razvoju rizartroze, še posebej po menopavzi, ko pride do zmanjšanja ravni estrogena, ki ima zaščitni učinek na sklepe.
• Ponovljeni gibi in obremenitve: Poklici ali dejavnosti, ki vključujejo ponavljajoče se gibe palca (npr . vrtnarjenje, pisanje, športi), povečujejo tveganje za razvoj rizartroze.
• Poškodbe sklepa: Prejšnje poškodbe ali zlomi v predelu palca ali zapestja povečajo verjetnost za nastanek artritisa v tem sklepu.
• Genetika: Družinska anamneza artritisa lahko povečuje tveganje za razvoj rizartroze.

Zdravljenje

Zdravljenje rizartroze vključuje kombinacijo konzervativnih in kirurških pristopov, odvisno od resnosti stanja.

• Protivnetna zdravila: Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) za lajšanje bolečin in zmanjšanje vnetja.
• Imobilizacija: Uporaba opornice za palec ali posebnih trakov, da se zmanjša obremenitev sklepa in omogoči počitek.
• Fizioterapija: Raztezanje in krepilne vaje za izboljšanje gibljivosti in zmanjšanje bolečin. Pomaga tudi pri ohranjanju funkcionalnosti sklepa.
• Injekcije kortikosteroidov: V primeru hujših vnetij lahko zdravnik priporoči injekcije kortikosteroidov za hitro lajšanje bolečin.
• Toplotni in hladni obkladki: Za zmanjšanje bolečin in oteklin.
• Kirurško zdravljenje je potrebno, če konzervativno zdravljenje ni učinkovito in simptomi napredujejo. V primerih, kjer je sklep močno poškodovan, je primerna artroplastika, pri kateri se poškodovani sklep nadomesti s protezo. Druga možnost je resekcija trapezaste kosti, pri kateri kirurg odstrani trapezasto kost, kar lahko zmanjša bolečine in izboljša gibljivost sklepa. V nekaterih primerih pa se lahko izvede tudi kirurški poseg za krepitev tetiv, kar izboljša stabilnost sklepa in pripomore k večji funkcionalnosti.

 

---

 

SINDROM KUBITALNEGA KANALA

Sindrom kubitalnega kanala je stanje, ki nastane zaradi pritiska na ulnarni živec, ki poteka skozi kubitalni kanal, ki se nahaja na notranji strani komolca. Ta sindrom pogosto povzroči bolečine, mravljinčenje, občutek odrevenelosti in šibkost v roki, še posebej v prstih.

Simptomi

Glavni simptomi sindroma kubitalnega kanala vključujejo:

• Mravljinčenje in odrevenelost v predelu malega prsta, prstanca in notranjega dela roke, še posebej pri upogibanju komolca.
• Bolečina v komolcu ali na notranji strani roke, ki se lahko poslabša pri daljšem upogibanju komolca.
• Šibkost mišic v prstih in roki, kar lahko vodi do težav pri opravljanju vsakodnevnih opravil, držanju predmetov ali uporabe pisal.
• Poslabšanje simptomov ponoči, saj je pogosto komolec ponoči v upognjenem položaju, kar povečuje pritisk na ulnarni živec.

Vzroki

Sindrom kubitalnega kanala se običajno razvije zaradi dolgotrajnega pritiska na ulnarni živec, kar lahko povzročijo različni dejavniki. Ponavljajoči se gibi in pritisk na komolec pri dolgotrajnem upogibanju so pogosti pri določenih poklicih ali športih.

Poleg tega lahko poškodbe komolca, kot so udarci ali padci, povzročijo otekanje, ki pritisne na živec. Anatomske nepravilnosti v kubitalnem kanalu lahko zmanjšajo prostor, skozi katerega prehaja živec, kar prav tako prispeva k razvoju tega sindroma. Prekomerna fleksija komolca ali dolgotrajno sedenje v položaju, kjer je komolec upognjen, kot pri vožnji avtomobila ali uporabi telefona, prav tako povečata tveganje za nastanek sindroma kubitalnega kanala.

Diagnoza

Za postavitev diagnoze sindroma kubitalnega kanala zdravnik opravi klinični pregled, ki vključuje:

• Preverjanje simptomov: Zdravnik bo preveril občutljivost v prstih, opazil morebitne znake mravljinčenja in odrevenelosti ter ocenil gibljivost roke.
• Testiranje živčnih funkcij: Pri testih, kot sta Tinelov test (tapkanje po ulnarnem živcu) in Elmanov test (upogibanje komolca pri 90 stopinjah), zdravnik preveri prisotnost simptomov, kot so mravljinčenje ali bolečina, ki se pojavijo zaradi draženja živca.
• Elektromiografija (EMG): V nekaterih primerih se lahko izvede EMG, da se oceni hitrost prenosa živčnih impulzov in ugotovi, ali je prisotna poškodba živca.

Zdravljenje

Zdravljenje sindroma kubitalnega kanala se lahko začne s konzervativnimi metodami, v hujših primerih pa je potrebna kirurška intervencija.

• Sprememba navad: Izogibanje dolgotrajnemu upogibanju komolca in zmanjšanje dejavnosti, ki lahko povzročijo pritisk na živec, kot so dolgotrajno držanje komolca v upognjenem položaju.
• Uporaba opornice: Nošenje opornice za komolec ponoči, da preprečimo prekomerno upogibanje in s tem zmanjšamo pritisk na živec.
• Fizioterapija: Vaje za krepitev mišic in izboljšanje gibljivosti komolca, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju pritiska na živec.
• Zdravila: Nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) za zmanjšanje bolečin in vnetja.
• Dekompresija kubitalnega kanala: Postopek, pri katerem kirurg odstrani del tkiva, ki pritiska na ulnarni živec, da poveča prostor v kanalu in zmanjša pritisk na živec.
• Transpozicija ulnarnega živca: V hujših primerih se lahko izvede postopek, pri katerem se ulnarni živec prestavi v drug položaj, da se zmanjša pritisk nanj.

 

---

POŠKODBE VEZI V ZAPESTJU

Kaj so poškodbe vezi v zapestju? Poškodbe vezi v zapestju so pogost vzrok bolečin in nestabilnosti zapestja. Vezi so čvrste vezivne strukture, ki povezujejo kosti in sklepe ter zagotavljajo stabilnost zapestja. Do poškodb vezi najpogosteje pride pri padcih, športnih poškodbah ali ponavljajočih se obremenitvah zapestja.

Poškodba skafolunarne vezi

Poškodba skafolunarne vezi je najpogostejša poškodba vezi v zapestju. Ta vez povezuje lunatno in skafoidno (čolničasto) kost ter zagotavlja stabilnost centralnega dela zapestja. Poškodba povzroči nestabilnost, ki lahko vodi do bolečin in zmanjšane funkcionalnosti.

• Lunatna kost je polmesečno oblikovana kost v sredini zapestja. Sodeluje pri stabilnosti in gibljivosti zapestja, še posebej pri upogibanju in iztezanju.
• Skafoidna kost, imenovana tudi čolničasta kost, se nahaja na palčevi strani zapestja. Pomembna je za stabilnost zapestja, saj povezuje dve vrsti zapestnih kosti – proksimalno in distalno vrsto.

Poškodba lunotrikvetralne vezi 

Poškodba lunotrikvetralne vezi se pojavi na ulnarni strani zapestja (na strani mezinca), kjer povezuje lunatno kost, ki leži v sredini zapestja, s trikvetralno kostjo, ki se nahaja na strani mezinca. Ta vez je ključna za stabilnost zapestja, še posebej pri prenosu obremenitev, kot je padec na iztegnjeno roko. Ob poškodbi lunotrikvetralne vezi lahko pride do bolečin na ulnarni strani zapestja, nestabilnosti in omejitve gibljivosti, kar vpliva na funkcijo zapestnega sklepa. Poškodbe te vezi so pogosto posledica padca na roko in lahko povzročijo dolgotrajne težave, če niso ustrezno zdravljene.

Simptomi in znaki 

Tipični znaki poškodbe vezi v zapestju vključujejo:

• Akutno bolečino v zapestju
• Oteklino zapestnega sklepa
• Nestabilnost zapestja
• Zmanjšano moč prijema
• Občutek preskakovanja v zapestju
• Bolečino pri obremenitvi
• Omejeno gibljivost zapestja

Diagnostika 

Za natančno diagnozo poškodbe zapestja se najprej izvede klinični pregled, ki vključuje specifične teste za oceno nestabilnosti, gibljivosti ter bolečine ali občutljivosti. V sklopu slikovne diagnostike se uporabljajo različne metode, kot so dinamični RTG posnetki za oceno premikov kosti, MRI zapestja za pregled mehkih tkiv, artrografija zapestja za prikaz morebitnih poškodb vezi ter diagnostična artroskopija, ki omogoča neposreden vpogled v sklepno strukturo.

Zdravljenje

Pri poškodbah vezi v zapestju se zdravljenje prilagodi glede na obseg poškodbe in prisotne simptome.

Konzervativno zdravljenje 

Konzervativno zdravljenje se uporablja pri delnih poškodbah in akutnih stanjih. Zajema začasno imobilizacijo zapestja za razbremenitev poškodovanih struktur, hlajenje in kompresijo za zmanjšanje otekanja ter postopno razgibavanje za ohranjanje gibljivosti. Pomembno vlogo ima fizioterapija, ki pomaga pri krepitvi mišic in obnovi funkcionalnosti zapestja. Po potrebi se uporablja opornice za dodatno stabilizacijo sklepa.

Operativno zdravljenje 

Operativno zdravljenje je indicirano pri težjih poškodbah in kronični nestabilnosti zapestja. Posegi lahko vključujejo artroskopsko rekonstrukcijo vezi, ki omogoča minimalno invaziven pristop, ali odprto rekonstrukcijo vezi, kadar je poškodba obsežnejša. V določenih primerih se izvede delna zatrditev zapestnih kosti za obnovitev stabilnosti, stabilizacija pa se lahko doseže tudi z uporabo sintetičnih vlaken ali kostnih presadkov.

 

---

 

POŠKODBA MENISKUSA ZAPESTJA

Meniskus v zapestju ali triangularni fibrokartilaginozni kompleks (TFCC) je pomembna struktura, ki zagotavlja stabilnost in blaži obremenitve na ulnarni strani (na strani mezinca) zapestja. Poškodba TFCC lahko povzroči bolečino, omejeno gibljivost in zmanjšano funkcionalnost roke.

Anatomija meniskusa zapestja

Meniskus zapestja je del TFCC, ki je sestavljen iz hrustančnih in vezivnih struktur. Njegova vloga je stabilizacija distalnega radioulnarnega sklepa, omogočanje rotacije podlakti ter absorbiranje sil pri obremenitvah zapestja. Nahaja se na ulnarni strani zapestja, med ulno in zapestnimi kostmi.

• Distalni radioulnarni sklep je sklep, ki se nahaja na koncu podlakti. Ta sklep omogoča rotacijo podlakti, kar je ključno za gibanje, kot je obračanje dlani navzgor ali navzdol.

Vzroki poškodbe

Poškodba meniskusa zapestja lahko nastane zaradi:

• Udarca: padec na iztegnjeno roko, zasuk zapestja ali neposreden udarec.
• Preobremenitve: ponavljajoči gibi, ki prekomerno obremenjujejo zapestje (npr. pri športih, kot so tenis, gimnastika ali dvigovanje uteži).
• Degenerativnih sprememb: starostno pogojene spremembe hrustanca in vezi.

Simptomi

Najpogostejši simptomi poškodbe meniskusa zapestja so:

• Bolečina na ulnarni strani zapestja
• Občutljivost in oteklina
• Občutek preskakovanja ali zatikanja v zapestju
• Težave pri rotaciji podlakti
• Slabša moč prijema

Diagnostika

Za postavitev diagnoze je potreben klinični pregled, ki vključuje specifične teste za oceno stabilnosti in bolečinskega praga. Slikovna diagnostika pogosto zajema MRI za prikaz mehkih tkiv, artrografijo za oceno celovitosti TFCC ter v določenih primerih artroskopijo.

Zdravljenje

Izbira zdravljenja je odvisna od karakteristike poškodbe vezi v zapestju. Pri blažjih poškodbah se običajno uporablja konzervativno zdravljenje, ki vključuje imobilizacijo zapestja za razbremenitev poškodovanih struktur, protibolečinsko terapijo za lajšanje bolečin ter fizioterapijo z vajami za krepitev mišic in izboljšanje gibljivosti. Pri hujših ali kroničnih poškodbah je pogosto potrebna operacija. Kirurško zdravljenje lahko vključuje artroskopsko rekonstrukcijo TFCC, ki predstavlja minimalno invaziven poseg, delno fuzijo zapestnih kosti za stabilizacijo sklepa ali rekonstrukcijo vezi s presadki, kadar je poškodba obsežnejša.

 

---

 

ZLOM NAVIKULARNE KOSTI (SCAPHOID)

Kaj je zlom navikularne kosti?

Zlom čolniča oziroma navikularne kosti (scaphoid) je ena najpogostejših vrst zloma zapestja, ki prizadene eno izmed osmih malih zapestnih kosti. Ta kost se nahaja med koželjnico in bazo palca ter je zaradi svoje lege pogosto izpostavljena poškodbam zapestja, zlasti pri športnih aktivnostih in padcih.

Zlom čolniča predstavlja približno 70% vseh zlomov zapestja in je posebej pogost pri mladih, aktivnih ljudeh. Posebnost te poškodbe zapestja je v tem, da ima kost omejeno prekrvavitev, kar lahko vpliva na zdravljenje zloma in proces celjenja.

Simptomi zloma čolniča običajno vključujejo oteklino in bolečino v zapestju tik pod osnovo palca. Stiskanje, prijemanje, potiskanje in vlečenje pogosto poslabšajo bolečino. Zdravljenje zloma čolniča lahko obsega mavčenje ali operacijo. Optimalno zdravljenje je odvisno od resnosti zloma (kako hudo je zlomljeno) in lokacije zloma v kosti. Ker imajo deli čolniča slabo prekrvavitev – zlom pa lahko dodatno moti (upočasni ali ustavi) pretok krvi v kost – so zapleti pri celjenju pogostejši kot pri zlomih drugih kosti.

Simptomi

Najpogostejši simptomi zloma zapestja v predelu navikularne kosti vključujejo:

• Bolečino v predelu pod palcem ali nad zapestjem
• Oteklino in občutljivost na dotik v območju scaphoida
• Omejeno gibljivost zapestja
• Zmanjšano moč prijema
• Povečano bolečino ob pritisku ali obremenitvi
• Težave pri vsakodnevnih opravilih, ki zahtevajo uporabo zapestja
•  

Vzroki in mehanizem poškodbe

Do zloma čolniča najpogosteje pride zaradi:

• Padca na iztegnjeno roko, kjer se teža telesa prenese na dlan
• Športnih poškodb zapestja (posebej pri rolkanju, deskanju, gimnastiki)
• Prometnih nesreč
• Neposrednega udarca v zapestje

Diagnostika

Pravilna in pravočasna diagnostika zloma zapestja je ključnega pomena. Najprej sledi klinični pregled, ki zajema oceno bolečine in občutljivosti, pregled gibljivosti zapestja in test kompresije scaphoida. Drugi sklop diagnostike zajema RTG slikanje zapestja v več projekcijah, CT slikanje za natančnejšo oceno zloma čolniča ter v nejasnih oziroma kompleksnih primerih MRI, kateri lahko potrdi tudi stanje prekrvavitve.

Zdravljenje

Pristop k zdravljenju tovrstne poškodbe zapestja je odvisen od vrste in intenzitete:

• Konzervativno zdravljenje zloma: tovrstno zdravljenje je primerno za stabilne zlome čolnica brez premika in vključuje imobilizacijo zapestja z mavcem ali opornico (6-12 tednov)
• Operativno zdravljenje: kirurško zdravljenje je potrebno pri nestabilnih ali premikajočih zlomih scaphoida. Pri tem se vstavijo vijaki ali namenske ploščice ali v določenih primerih kostni presadek. Po operaciji sledi imobilizacija zapestja.

Zakaj je zdravljenje pomembno?

• Nezdravljeni ali nepravilno zdravljeni zlomi čolniča lahko povzročijo:
• Nezaraščanje zloma (psevdartroza)
• Avaskularna nekroza kosti
• Razvoj osteoartritisa zapestja
• Kronično bolečino in omejeno funkcijo zapestja

 

---

 

ARTROZA (OBRABA) ZAPESTJA

Artroza zapestja je degenerativna bolezen, pri kateri pride do postopne obrabe hrustanca v zapestnem sklepu. Prizadene lahko sklep med koželjnico in zapestnimi kostmi ali pa se razvije med samimi zapestnimi kostmi. Artroza se običajno razvije kot posledica naravnega procesa staranja, preteklih poškodb zapestnega sklepa, dolgotrajnih prekomernih obremenitev, kroničnih vnetnih procesov ali genetske predispozicije za razvoj te bolezni.

Simptomi

Najpogostejši simptomi so:

• Bolečina v zapestju, še posebej pri gibanju
• Zmanjšana gibljivost
• Okorelost sklepa, zlasti zjutraj
• Oteklina
• Slabša moč prijema

 

Vzroki in dejavniki tveganja

Artrozo delimo na primarno in sekundarno.

• Primarna artroza:

Razvije se brez očitnega razloga in je povezana s procesom staranja. Pri tej obliki artroze se hrustanec postopoma obrablja zaradi normalnega procesa staranja, pri čemer lahko genetski dejavniki in splošna nagnjenost k obrabi hrustanca pospešijo ta proces.

• Sekundarna artroza:

Razvije se kot posledica znanega vzroka ali predhodnega bolezenskega stanja, kot so:

• Poškodbe zapestja (zlomi, zvini)
• Ponavljajoče se mikropoškodbe (zaradi poklica ali športa)
• Vnetne revmatske bolezni
• Hormonske motnje
• Metabolne motnje
• Prirojene nepravilnosti sklepov

Pri obeh oblikah se v sklepu dogajajo enake spremembe - postopna obraba hrustanca in preoblikovanje sklepa, vendar je za ustrezno zdravljenje in preprečevanje napredovanja bolezni ključno poznavanje osnovnega vzroka, ki je do teh sprememb pripeljal.

Diagnoza

Za postavitev diagnoze zdravnik običajno pregleda simptome, opravi anamnezo ter izvede fizični pregled, kjer oceni gibljivost, moč prijema, bolečino in oteklino. Za potrditev diagnoze je ključno rentgensko slikanje zapestja, po potrebi pa se opravijo še dodatne slikovne preiskave kot so magnetna resonanca, ultrazvok ali računalniška tomografija. Za izključitev drugih revmatskih obolenj se lahko opravijo še laboratorijske preiskave krvi.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od stopnje napredovanja  artroze, resnosti simptomov, spremljajočih bolezni in vzroka težave. 

Konzervativno zdravljenje:

• Fizioterapija in redne vaje za ohranjanje gibljivosti
• Uporaba opornic, posebej v času poslabšanj
• Protibolečinska in protivnetna zdravila (NSAR)
• Prilagoditev aktivnosti in začasna razbremenitev sklepa
• Kortikosteroidne injekcije pri akutnih poslabšanjih
• Aplikacija hialuronske kisline v sklep

Kirurško zdravljenje:

• Denervacija zapestja (prekinitev določenih živcev, ki prenašajo bolečino)
• Artroskopija zapestja (odstranitev prostih kosov hrustanca in kosti ter čiščenje sklepa)
• Delna zatrditev zapestja (delna artrodeza)
• Popolna zatrditev zapestja (artrodeza)
• Vstavitev umetnega sklepa (artroplastika)

 

---

SLABO IN NEPRAVILNO ZARAŠČENI ZLOMI DISTALNEGA RADIUSA (KOŽELJNICE)

Kaj so nepravilno zaraščeni zlomi distalnega radiusa?

Nepravilno zaraščeni zlom distalnega dela koželjnice (radiusa) je stanje, ki nastane, ko se zlomljena kost zaceli v nepravilnem položaju. Ta zaplet zloma zapestja je pogost pri nezdravljenih ali neustrezno zdravljenih zlomih distalnega radiusa, znanih tudi kot Collesov zlom. Nepravilno zaraščen zlom koželjnice lahko pomembno vpliva na funkcijo zapestja in kvaliteto življenja.

Vzroki za nastanek slabo zaraščenega zloma

Do nepravilnega zaraščanja zloma distalnega radiusa običajno pride zaradi:

• Nezdravljenega zloma zapestja
• Neustrezne nastavitve zlomljene kosti
• Prezgodnje odstranitve mavčne imobilizacije
• Nezadostne imobilizacije med celjenjem
• Kompleksnosti prvotnega zloma koželjnice
• Prezgodnje obremenitve poškodovanega zapestja

Simptomi in znaki

Najpogostejši simptomi slabo zaraščenega zloma distalnega radiusa vključujejo:

• Kronično bolečino v zapestju
• Omejeno gibljivost zapestja
• Vidno deformacijo zapestja
• Zmanjšano moč prijema
• Težave pri rotaciji podlakti
• Nestabilnost zapestnega sklepa
• Hitrejši razvoj artroze zapestja

Diagnostika

Za natančno oceno nepravilno zaraščenega zloma koželjnice se prakticira:

• Klinični pregled zapestja
• RTG slikanje v več projekcijah
• CT slikanje za 3D prikaz deformacije
• Primerjalno slikanje zdravega zapestja
• Funkcionalno oceno gibljivosti in moči

Zdravljenje

• Konzervativno zdravljenje: Tovrstno zdravljenje je primerno pri blažjih deformacijah in manjših funkcionalnih omejitvah. Vključuje fizioterapijo zapestja, ki pomaga izboljšati gibljivost in zmanjšati bolečine. Pomemben del terapije je tudi delovna terapija, ki posameznika uči prilagoditev vsakodnevnih aktivnosti. Izvajajo se prilagojene vaje za krepitev mišic zapestja, kar pripomore k stabilizaciji sklepa. Po potrebi se uporablja ortoze, ki nudijo podporo in razbremenitev obremenjenih struktur. Poleg tega se lahko izvaja protibolečinska terapija za lajšanje neprijetnosti in izboljšanje kakovosti življenja.
• Operativno zdravljenje je indicirano pri izrazitejših deformacijah in zapletenejših funkcionalnih omejitvah. Ena od možnosti je korektivna osteotomija distalnega radiusa, s katero se popravi nepravilna poravnava kosti. Po potrebi se uporabijo kostni presadki za obnovo kostnih struktur. Stabilizacija se doseže z notranjo fiksacijo s ploščico in vijaki, kar omogoča ustrezno celjenje. Med minimalno invazivne možnosti sodi tudi artroskopija zapestja, ki omogoča pregled in zdravljenje sklepnih poškodb. Ko se kost zaceli, se lahko izvede odstranitev osteosintetskega materiala, če ta povzroča nelagodje ali omejitve pri gibanju.

 

---