Kaj je bolečina?

Bolečina je neprijeten čutni in čustveni fiziološki dražljaj, ki nas opozarja na dejansko ali potencialno poškodbo tkiv in je z vidika preprečevanja poškodb zelo pomembna, seveda pa je v različnih situacijah lahko tudi zelo neprijetna. Bolečino najpogosteje delimo glede na trajanje, in sicer na akutno in kronično. Akutna bolečina nastane kot opozorilni signal in je povezana s poškodbami, operacijami in različnimi boleznimi. Kronična bolečina pa je bolečina, ki traja dalj časa kot samo zdravljenje poškodovanega tkiva.

Obravnava bolečine v protibolečinski ambulanti

Pred začetkom obravnave bolečine moramo od pacienta pridobiti natančno anamnezo, v kateri so še posebej pomembne lastnosti bolečine (mesto in tip bolečine), pridruženi simptomi, vpliv bolečine na vsakodnevne aktivnosti in spanje ter pretekla obravnava bolečine. Najpogosteje pacienta prosimo, da nam stopnjo bolečine opiše na lestvici od 1 do 10 – med samim zdravljenjem s temi subjektivnimi ocenami lahko spremljamo, kako učinkovita je protibolečinska terapija.

Protibolečinska terapija je kompleksna in zahteva multimodalni pristop – zdravila (analgetiki), fizioterapijo, vedenjsko terapijo, v skrajnih primerih tudi intervencijske in kirurške metode. Obravnava kronične bolečine poteka po tristopenjski lestvici, ki jo je razvila Svetovna zdravstvena organizacija in deli bolečino na blago, zmerno in hudo. Stopnja protibolečinske terapije se prilagaja glede na raven bolečine, ki jo navaja pacient.

Najprimernejši način vnosa protibolečinskih zdravil je skozi usta, saj s tem pacientu omogočimo samostojnost in neodvisnost od tuje pomoči. Prva izbira glede na lestvico Svetovne zdravstvene organizacije so vedno neopioidni analgetiki (paracetamol, naproksen, diklofenak, ibuprofen idr.). Pri zmerni bolečini se lahko uporabijo šibki opioidi (tramadol), pri hudi bolečini pa tudi močni opioidi (morfin, fentanil, oksikodon), pri čemer je pomembno, da pacient vse tri skupine zdravil uporablja v najmanjšem še učinkovitem odmerku in najkrajši možen čas. Na vseh treh stopnjah bolečine se po potrebi uporabljajo tudi druga zdravila, odvisno od pacientovih težav (npr. antidepresivi in antiepileptiki za posebno vrsto bolečine, ki jo imenujemo nevropatska bolečina).

Protibolečinska terapija – druge metode

Osnovno farmakološko zdravljenje bolečine lahko dopolnimo z različnimi metodami, kot so:

• fizioterapija, ki vključuje različne tehnike masaž, raztezne vaje in vaje za moč, termoterapijo, transkutano električno nevro stimulacijo (TENS) in druge terapije z uporabo električnega toka,
• akupunktura,
• vedenjska terapija – ta zajema različne sprostitvene tehnike, kognitivno-vedenjsko terapijo in poučitev pacienta o vzroku nastanka in pomenu bolečine,
• v skrajnih primerih tudi regionalna anestezija – t.i. blokada, pri kateri zdravnik specialist anesteziolog vbrizga anestetik v okolico živca in s tem prepreči prenos bolečinskih dražljajev z obolelega področja telesa.